Fotografija: naslovnica romana Grob kot obložena miza
Aliana Moscatello: GROB KOT OBLOŽENA MIZA, Založba knjig Kulturni center Maribor, 2026.
Aliana Moscatello je obramboslovka, vzgojiteljica in socialna delavka, ki je preživela veliko let med mladimi, objavila pa je tudi pravljico za otroke z naslovom Robot pri družini Jelen. Roman Grob kot obložena miza, ki je na začetku letošnjega leta (2026) izšel pri Založbi knjig Kulturni center Maribor, je njen prozni prvenec za odrasle. Njegova posebnost je, da v sklopu osrednje zgodbe o dinamičnem ljubezenskem življenju socialne delavke, vsebuje še številne druge zgodbe, ki ji jih zaupajo njene stranke, ženske, ki se nahajajo na družbenem robu ali ki trpijo družinsko nasilje.
Gre za preplet zgodb in žanrov, ki je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Moscatello se pripovedi loti s pristankom letala na makedonskem letališču, kjer Nini, kot je glavni junakinji ime, naleti na svetlolasega in temnolasega Andreja (ki ju kasneje naslavlja z Rumeni in Andrej), s katerima še isti dan začne ljubezensko dogodivščino. Ta preraste v šestletno zvezo in to kljub temu, da ima doma petletnega sina in soproga – slednji jima zaradi številnih poslovnih obveznosti ne namenja dovolj pozornosti.
Gre za preplet zgodb in žanrov, ki je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Moscatello se pripovedi loti s pristankom letala na makedonskem letališču, kjer Nini, kot je glavni junakinji ime, naleti na svetlolasega in temnolasega Andreja (ki ju kasneje naslavlja z Rumeni in Andrej), s katerima še isti dan začne ljubezensko dogodivščino.
Nini tako živi dvojno življenje, razpeta med ljubimca, s katerima se skriva za vaškimi razpeli, hrepeneč po prostoru, kjer bi lahko zaživeli samozadostno življenje v troje ter med moža in otroka, ki nimata pojma o njenih pobegih v paralelni svet, v katerem prevladujejo pristni pogovori in dotiki.
Kljub temu, da se Nini že zgodaj zave, da ne bo mogla ohranjati dvojnega življenja dolgo časa, saj ji pretvarjanje jemlje vso potrebno energijo, se šele z nastankom kronične bolezni prizemlji tako v svojih pričakovanjih kot v odnosu do družinskih članov, pa še takrat ji soprog prvi zaupa svojo nezvestobo, medtem ko jo sama zaupa le najbližji prijateljici. Strah pred tem, da bi ji vzeli otroka in jo proglasili za slabo mati, je tako velik, da nikoli ne zmore poguma, da bi se izpostavila s svojo zgodbo in načinom življenja, ki nasprotuje krščansko-patriarhalni tradiciji.
Piko na i prispeva še izkušnja iz njenega otroštva, saj jo je mati zapustila pri njenih šestih letih, da je skozi mladost tavala od ene rejniške družine do druge, imela pa je tudi slabo izkušnjo s pedofilskim župnikom in molčečimi sovaščani. Kljub temu, da svoje stranke odločno poziva k postavljanju etičnih pravil in v njih krepi feministično pozicijo, se sama nikakor ne more pripraviti do tega, da bi zaživela z ljubimcema, k čemur pravzaprav ves čas hrepeni: “Vse to zato, ker je moja ljubezen drugačna. Naj se meni zdi še tako lepa, ljudje zanjo ne bi našli drugega kot obsodbo in prekletstvo … A zdaj ni več pomembno. Nisem oseba, ki bi pisala nova pravila za ta svet … ljudje smo nenavadna bitja. Spisali smo kup pravil, ki nas onesrečujejo, a se jih držimo.”
Eno izmed teh pravil je prav gotovo pravilo o zakonski zvestobi in o zakonski dolžnosti: “Kateri idiot si je izmislil tako imenovane zakonske dolžnosti? Samo, da je moški ženski uradni partner, pa sme z njenim telesom početi, kar ga je volja! Ne verjamem, da se vse ženske strinjajo z zakonskimi obveznostmi, kar koli si že pod tem predstavljajo njihovi možje! A to področje človeškega početja smo potisnili v popolno temo! Spominjam se žensk, ki so hodile k meni … spominjam se, kako so lahko povedali vse mogoče o pretepanju, o udarcih … vse, kar se hlačk tiče, je ostalo na ravni mamigov! Razen, kadar je šlo za hujše telesne podškodbe. A za človeško družbo je vse lepo in prav, dokler gre za moža in za zakonske obveznosti!”
Eno izmed teh pravil je prav gotovo pravilo o zakonski zvestobi in o zakonski dolžnosti: “Kateri idiot si je izmislil tako imenovane zakonske dolžnosti? Samo, da je moški ženski uradni partner, pa sme z njenim telesom početi, kar ga je volja! Ne verjamem, da se vse ženske strinjajo z zakonskimi obveznostmi, kar koli si že pod tem predstavljajo njihovi možje! A to področje človeškega početja smo potisnili v popolno temo!
Nini išče v Rumenem in Andreju mater in očeta, ki sta jo zgodaj zapustila, njihova troedina ljubezen predstavlja pravzaprav preplet fizičnega, psihičnega in duhovnega, zato so tudi posamezni sklopi romana med seboj razmejeni s trikotnikom, ki je simbol, značilen tako za poganstvo oz. staroverstvo kot tudi za krščanstvo.
Roman Grob kot obložena miza namreč lahko beremo tudi kot alegorijo o možnostih prevlade poganske vere nad krščansko. Ne le zaradi zgodbe o“prepovedani” ljubezni med dvema moškima in žensko, znotraj katere prevladuje neobremenjeno čutenje lastnega telesa namesto striktnega izpolnjevanja zakonske dolžnosti, temveč tudi zaradi številnih simbolov, ki se pojavljajo skozi roman. Falične steklenice vina in kozarci z dolgimi peclji, ki jih vznesena trojica uporablja na dnevni bazi, nas uvedejo v nekakšno dionizično vzdušje na eni strani, na drugi pa v bizarno elitistično skupnost, kjer se srečujejo le z izbranci – pa četudi je to sosed, ki nič hudega sluteč nese smeti v skupni zabojnik ali čistilka, ki želi nekomu zaupati svojo zgodbo o homoseksualnem sinu, ki je zaradi družbenega neodobravanja storil samomor. Tudi prinašanje hrane in alkohola na grob pokojnika je del starodavnega poganskega obredja, izza katerega se skriva skrb za njegovo preskrbljenost v onstranstvu – posluževali so se ga tako stari Egipčani kot tudi dandanašnji Srbi (tudi nekatere vasi okrog Goričkega in v Prekmurju poznajo obred priprave posebnih jedi in njihovega puščanja na grobovih pokojnikov).
Ko po smrti glavne junakinje Rumeni in Andrej obujata spomine nanjo, ji po pitju terana na grobu pustita prazen kozarec vina, grob pa kljub župnikovemu neodobravanju okrasita z raznobarvno zelenjavo: “V podlago iz rdečih rujevih listov je položil rumenkasto, srednje veliko bučo. Malo v stran in naprej je dodal še eno, manjšo in bolj oranžno obarvano bučo. Pred buči je nasul velike, rumenkasto rjave stroke fižola. Spet je stopil za korak nazaj in si ogledoval stvaritev, ki je nastala iz zelenjave. Sklonil se je k svojemu kupu pripomočkov in spet brskal po njem. Izvlekel je lepo rdeč, srednje velik paradižnik in ga položil spredaj pred stroke fižola. Župnika Antona je še vedno oblival mrzel pot. Z vsakim trenutkom bolj mrzel. Pred njegovimi očmi je nastalo nekakšno tihožitje. Skleda iz listov, v katero je blaznež zlagal zelenjavo. Nastala je harmonija barv, skladnost oblik. Rumeni se je zadvoljno smehljal, njegove ustnice so se komaj opazno premikale, kot bi si mrmral neslišno melodijo. Vidno navdušen nad svojim delom, je opazoval grob. Z nežno kretnjo je poravnal nekaj listov in jih prisilil v držo, kakršno si je zamislil. Bilo je, kot bi se slikar pripravljal na delo. A na grobu razstavljena harmonija jesenskih barv ni bila namenjena slikanju. Ne bo prenesena na platno. V ljubezni, ki je menila na blaznost, je Rumeni pred presenečenimi župnikovimi očmi svoji prepovedani ljubezni razkazoval pridelke svojih polj.”
Zgodba o prepovedani ljubezni je pravzaprav zgodba o nezmožnosti razdvojitve krščanstva in poganstva, saj sta v svojem bistvu bolj prepletena kot si to lahko predstavljamo. Prav tako kot ne moremo razdvojiti erosa in thanatosa oz. življenja in smrti.
Zgodba o prepovedani ljubezni je pravzaprav zgodba o nezmožnosti razdvojitve krščanstva in poganstva, saj sta v svojem bistvu bolj prepletena kot si to lahko predstavljamo. Prav tako kot ne moremo razdvojiti erosa in thanatosa oz. življenja in smrti.
O tem pričajo skupni simboli, ki na eni strani porajajo strah in občutke krivde, na drugi pa pričajo o plodnosti in bogastvu vsega živega. O nezmožnosti pobega iz dihotomije priča tudi Nini sama, ko zanosi z enim izmed ljubimcev – kljub številnim možnostim (ločitev od moža, življenje z očetom otroka ali z obema ljubimcema, splav itd.) se odloči za tisto, s katero lahko še naprej najbolj učinkovito vzdržuje farso srečne družine …
In prav iz tega razloga lahko rečemo, da je pred nami družbeno-kritični roman, saj opozarja na dejstvo, da se med nami nahaja veliko družin in zakonskih zvez, ki so le na videz zadovoljne, v osnovi pa predstavljajo konglomerat najrazličnejših oblik nasilja, od psihičnega pa do spolnega. Zanimivo je, da sredi 21. stoletja porabimo na miljarde dolarjev denarja za raziskovanje temne strani lune, medtem ko temno plat človeške duševnosti, ki je v veliki meri produkt občutkov krivde in anksioznosti, ki jo vzbuja krščanska cerkev, vsakič znova potlačimo in prepojimo z vdanostjo Nadjazu, ki se pojavi bodisi v obliki moškega gospodarja bodisi v obliki abstraktnega boga …
Na “problematičnem” stolu, ki se nahaja v pisarni protagonistke, se tako skupaj s številnimi zlorabljenimi ženskami nahaja tudi Nadjaz, ki že stoletja onemogoča ženskam, da bi se odcepile od krščanske patriarhalne doktrine in razvile voljo do moči, na podlagi katere bi zaživele v skladu z lastno željo in užitkom. Sinonim za voljo do moči predstavlja v romanu prijateljica Angela, ki kot osramočena in ponižana stranka vstopi v pisarno protagonistke Nini, iz nje pa odide kot zmagovalka: soprogu, ki jo v vsaki situaciji ponižuje, namreč vpričo njegovih prijateljev grozi, da bo na plano privlekla njegovo umazano spodnje perilo, po tem dogodku pa si najde ljubimca, ki je precej mlajši od nje in jo tudi veliko bolj spoštuje.
Na “problematičnem” stolu, ki se nahaja v pisarni protagonistke, se tako skupaj s številnimi zlorabljenimi ženskami nahaja tudi Nadjaz, ki že stoletja onemogoča ženskam, da bi se odcepile od krščanske patriarhalne doktrine in razvile voljo do moči, na podlagi katere bi zaživele v skladu z lastno željo in užitkom.
Čeprav je struktura romana Grob kot obložena miza na prvi pogled precej razvejana in dramaturško razpršena, saj ob osrednjo rdečo linijo trčijo številne vzporedne zgodbe, med katerimi lahko prisluhnemo tudi perspektivi, ki jo imata Rumeni in Andrej, se zdi, da Moscatello suvereno pelje zgodbo v številne oblike nadgradnje in preizpraševanj o tem, kako bi se stvar razpletla v primeru, če bi bila protagonistka romana malce bolj pogumna, odločna in neodvisna od javnega mnenja. Bralec oz. bralka se zaloti pri razmišljanju o (ne)delovanju socialnih služb, ki imajo pri družinskem nasilju dostikrat zvezane roke, in ki naj bi se bile pripravljene zateči k izterjevalcem in mafijskim oblikam delovanja, da bi zaščitile najbolj ranljive žrtve. Vsekakor pa nudi pričujoči roman številne iztočnice za javno razpravo in za pragmatično preureditev sistema socialnih služb kot jih danes poznamo.
