Fotografija: Pexels
Počasi se spušča temna meglica. Občutim pritisk v prsih. Tema nikoli ni bila moja dobra prijateljica. Nekoč, davno nazaj, sem se je celo bala. Ta strah se je ugnezdil globoko v moje kosti. In ni bil pripravljen zapustiti bojazljivega gostitelja. Zakaj le. Bilo je prostorno, udobno in toplo. Bilo je videti, da bo za vedno ostal, neodkrit, a nadležen kot komarji poleti.
Skušam, kot vedno, preusmeriti misli in pritisk nekam drugam. Kamorkoli, da bi mi le odleglo. Težko mi uspeva. Hitim po dolgi ulici proti domu. Za hip zaustavim korak in zaprem oči. Dihanje. Ja, to bo pomagalo. Globoko vdihnem, prsa se razprejo in zrak prehitro zdrsne v noč. Poskusim ponovno in zaznam vonj po vlažnem zraku. Vdih spustim skozi pljuča globoko v trebušno votlino. Začutim olajšanje. Tesnoba popusti. Pripravlja se na dež. Sunkovito popravim ovratnik trenčkota. Ob gibu me prešine misel, kako sem hvaležna sinu in snahi, da sta mi trenčkot kupila. Prav takšen, kot sem si ga že dolgo želela. Klasičen, malce daljši kroj, z elastičnim patentom na rokavih in v bež barvi. Kot posušena zemlja.
Začutim prve kaplje tople tekočine. Pomislim, krasno, zdaj me bo še dodobra namočilo. Dežnika že leta nisem več nosila. Tiste dolge dežnike nisem želela nositi naokoli, ker so bili preveliki in nerodni. Male zložljive pa sem mimogrede pustila, kjerkoli že. Tako sem čedalje pogosteje nosila jakne s kapucami, po torbicah pa so zavzemale svoj prostor raznorazne kape in čepice ali pa vsaj topla ruta. Danes nisem imela nič od naštetega, pa še nov plašč sem nosila. Bolj mi je bilo žal tega kot frizure in najboljše superge, kar se trenutno dobi na trgu. Zaradi zdravstvenih razlogov sem jih bila primorana kupiti. Vsak korak je bil lažji.
Začutim prve kaplje tople tekočine. Pomislim, krasno, zdaj me bo še dodobra namočilo. Dežnika že leta nisem več nosila. Tiste dolge dežnike nisem želela nositi naokoli, ker so bili preveliki in nerodni. Male zložljive pa sem mimogrede pustila, kjerkoli že. Tako sem čedalje pogosteje nosila jakne s kapucami, po torbicah pa so zavzemale svoj prostor raznorazne kape in čepice ali pa vsaj topla ruta.
Od daleč sem slišala rahlo grmenje. Dež se je poglobil. Pospešila sem korak. Resnično sem lahko hitela v tistem obuvalu. Potem sem malce zastala in se spomnila, da mi ni treba ves čas teči. Dež me bo samo zmočil, doma se bom osušila in preoblekla. Popila bom toplo mleko z medom in se ogrela pod odejo. Vse prevečkrat sem tekla. Hčerka mi je ob neki priložnosti povedala, da ima občutek, kot da sem to poškodbo izborila zato da me ustavi. Ker da preveč hitim ves čas. Kot da me nekaj lovi ali jaz bežim pred nečim. Skratka, želela mi je povedati, da se lahko ustavim. Vedno imava tako globoke pogovore.
Prikradel se je veter in dvignil listje, ki se je ob bičanju dežnih kapelj precej hitro spustilo spet na tla. Zdaj je že lilo kot iz škafa in nič ni kazalo, da se bo umirilo.
Korak sem prilagodila svojemu razmišljanju. Nikamor se mi ni več mudilo. Mokra sem že tako bila. Tesnoba je popustila. Bila sem na poti domov in misel na to me je spodbujala, da ohranim dobro razpoloženje. Doma me je čakal mož. Zdelo se mi je tako famozno. Čakal me je. Vračal se je z dolgih poti. Vedno je prišel domov. Bil je ob meni, tiho in potrpežljivo tudi, ko nisem bila v najboljši koži. Nekdo, s katerim želim dočakati visoko starost in kolikor je možno, čim bolj kvalitetno. Z njim sem se smejala, pa tudi zelo kričala. Ob njem sem bila močna pa tudi krhka. Prostor v odnosu nama obema je to dopuščal. Preprosto, razumela sva se.
Zdelo se mi je tako famozno. Čakal me je. Vračal se je z dolgih poti. Vedno je prišel domov. Bil je ob meni, tiho in potrpežljivo tudi, ko nisem bila v najboljši koži. Nekdo, s katerim želim dočakati visoko starost in kolikor je možno, čim bolj kvalitetno. Z njim sem se smejala, pa tudi zelo kričala. Ob njem sem bila močna pa tudi krhka. Prostor v odnosu nama obema je to dopuščal. Preprosto, razumela sva se.
Sem res naivna, kot mi je pred časom rekla prijateljica, katere mož jo je varal. Kljub zaupanju se je pojavil rahel dvom.
Bila sem že zelo blizu doma. Ob prečkanju ceste sem spregledala avto in za nameček prejela še lužo vzdolž hrbta. Krasno. Zavpila sem za voznikom, da sem mu neizmerno hvaležna. Toliko, da sem se zlajala in mi je bilo lažje pri srcu.
Končno sem prestopila prag stanovanja. Bilo je tiho. Le hladilnik je brnel. Naša psička Coco je z veseljem pokazala hvaležnost, takoj naslednji trenutek pa že namigovala, da je zaslušila priboljšek. Prva stvar, ki jo je vsak član družine ob prestopu praga moral storiti.
V dnevni sobi je pridušeno gorela miniaturna svetilka. Znano vzdušje. Mož je sproščeno ležal na ogromni sedežni garnituri svetle barve. Opazovala sem njegovo silhueto vtisnjeno v kavč. Obraz umirjen, usta rahlo odprta, prsa visoko odprta, da je dih preprosto zdrsnil vanj, roke sproščeno ob telesu, noge razkrečene. Bil je sredi globokega spanca.
Tudi še danes se lahko veliko naučim od njega in to s pridom izkoriščam.
Po vseh letih, desetletjih, sem se naenkrat zavedla, kako zelo zaupa življenju.
Stopila sem do njega in ga nežno poljubila na sence.
Njegova topla energija me je takoj objela.
Vsakič znova lepo.
Po vseh letih, desetletjih, sem se naenkrat zavedla, kako zelo zaupa življenju.
Stopila sem do njega in ga nežno poljubila na sence.
Njegova topla energija me je takoj objela.
Vsakič znova lepo.
Skočila sem v kopalnico in slekla mokra oblačila. Vmes sem spustila skoraj vročo vodo v kad in izdatno dodala sol z eteričnim oljem sivke.
Najboljša sprostitev, še posebej po deževni avanturi.
Po kopeli me je v dnevni sobi čakalo toplo mleko z medom.
