Fotografija: Pexels
Dobri ljudje in ki smo brez grehov, ko je ura za to, sladko zaspimo in na tak način, da se pred tem niti ne mučimo z dolgočasnim preštevanjem ovc. Tudi jaz sem dober, pravičen in pošten (tako kot večina od nas, si tudi jaz domišljam brez slehernega sramu in pomislekov, da sem sploh najboljši človek na svetu).
Naprej je šlo vse kot po maslu. Zaspal sem v globok spanec REM (Rapid Eye Movement), kjer so se mi odvijale čudovite sanje, ponavadi na temo, kako uspešno, in to že tri leta zapored, rastejo in se bohotijo moje delnice na borzi.
Toda zadnje čase so moje sanje bolj redke in plitke in se znajo preobrniti celo v nočne more. Tako začnejo moje delnice na borzi strmoglavo padati v globine. To se mi dogaja vedno pogosteje, zato skušam najti način, da zapolnim čas sredi noči, ko ne morem več spati. Lahko bi bral sodobno poezijo, pa je ne razumem. Proza me dolgočasi. Tedaj zrem v zid pred seboj in razmišljam, kaj naj počnem sam s seboj.
Toda zadnje čase so moje sanje bolj redke in plitke in se znajo preobrniti celo v nočne more, tako začnejo moje delnice na borzi strmoglavo padati v globine. To se mi dogaja vedno pogosteje, zato skušam najti način, da zapolnim čas sredi noči, ko ne morem več spati.
Kmalu se oprimem rešilne bilke, ki je aktualna le kratek čas. Umetna inteligenca. Izberem neko temo, ki mi prav tisti hip pade na misel in dam ChatGPT-ju nalogo. Naj bo naloga še tako težka, vedno jo reši zelo hitro (še sreča, da sem na optiki). Predvsem pa mi je všeč, da me vedno pohvali, posebej, ko predlagam rešitev nekega problema: “Super ideja.” Toda človek, tudi, če je še tako skromen, kot sem jaz, se hitro naveliča, če te preveč hvalijo, sploh, če te z vedno enakimi besedami.
Izvedel sem sicer, da zna umetna inteligenca še kaj drugega. Umetnost je namreč lahko tudi to.
Dal sem ji nalogo, da napiše kratko zgodbo. To zna vsak. Umetna inteligenca torej ni nobena izjema. Tudi roman je bil hitro napisan. Ko sem ji dal nalogo, da napiše še enega, sicer na čisto drugo temo, se mi je zazdelo, da sta si sumljivo podobna. Kot jajce jajcu.
Potem sem predlagal, da preidemo na glasbo. Za začetek sem skladal kratke triminutne viže. Hitro sem prešel na simfonije. Da ne bi delal konkurence in na koncu še zasenčil mojstra Beethovna, sem prenehal tudi s tem.
In potem sem se odločil, da bova risala. Kmalu so z ekrana vame željno zrle vabljive mladenke vseh barv in ras, vedno s čudovitimi oblinami. Toda človek se vsega preveč dobrega hitro preobje. Spet sem zrl v siv in pust zid pred seboj.
Človek božji, zresni se no malo! Loti se nečesa resnega. Aktualnega. Koristnega za človeštvo.
***
Tem, ki bi lahko bile zanimive in bi kaj povedale, jaz pa bi užival v njih, se je kar trlo. Samo izbrati je bilo treba in se odločiti.
Saj sem vedel že od vsega začetka, da bo ta čisto prava.
Odnos med bitjem – posameznikom in svetom okrog njega. Torej zasebništvo in skupnost. Hitro pridemo do problema, ki bi nas lahko, če ga ne rešimo, privedel do nepravilnih zaključkov. Za posameznika se približno ve, kdo je to, za skupnost niti ni več tako samoumevno. In na misel mi je prišel, kot nekakšna bližnjica, pojem globalna vas. Vrnil sem se v študentska leta, ko sem požiral knjigo Svetovni izziv avtorja Jeana-Jacquesa Servana-Schreiberja.
V njej avtor analizira, kako se svet v drugi polovici 20. stoletja hitro preoblikuje zaradi tehnološkega napredka, globalizacije, gospodarske konkurence in političnih sprememb. Posebej poudarja izziv, ki ga za Evropo predstavlja tehnološka in ekonomska premoč ZDA ter vzpon novih sil. Knjiga je poziv k strateškemu razmišljanju: države (zlasti evropske) morajo vlagati v znanje, raziskave, inovacije in sodobno organizacijo družbe, sicer bodo zaostale. Sporočilo je precej jasno – prihodnost pripada tistim, ki znajo povezati tehnologijo, izobraževanje in politično vizijo.
Ta ne bo prava. Zdaj smo v EU. Toda glede na probleme in začaran krog vedno istih nerešitev, mi tudi ta širša domovina ne diši preveč.
Torej mi ostane samo še mala Slovenija, ta dolina šentflorjanska. Saj tega ne bom pisal za narodov blagor. Zdaj, smo definirali, kaj bo v našem primeru pomenila skupnost (vendar se bo pokazalo, da se skupnost določa skozi zelo različne prizme), je potrebno samo še najti problem, ki je aktualen za nekaj časa, da bomo lahko preizkusili fenomen odnosa med zasebništvom in skupnostjo.
Tudi to mi ne bo vzelo preveč časa, ker bo področje aktualno do konca naših dni (ki so morda bližje, kot se zdi). Podnebne spremembe so to.
ODNOS ZASEBNIŠTVO IN SKUPNOST, ALI DRUGAČE POVEDANO, ALI LAHKO IN MORA POSAMEZNIK, KO GRE ZA ODLOČILNE TRENUTKE PREŽIVETJA, BISTVENO VPLIVA NA DOGAJANJE NA NEKEM PODROČJU?
Vsak dan se nas več tre na tej majhni modri krogli. Čez osem milijard, v dobrih desetih letih devet in v takšni gneči je povsem nemogoče, da bi posameznik, razen, če nima denarja ali moči, karkoli pomenil. Preprosto si človek ne more predstavljati, da bi lahko posamično vplival na neko dogajanje, ki se kotali po tirnicah in pravilih, ki trenutno veljajo.
Sploh, ko gre za podnebne spremembe. V končni fazi moramo vsi, če hočemo lepo živeti, vendarle trošiti, in to vse, kar nam ponujata narava in tehnološki razvoj. Saj podnebne spremembe niso nobena izjema. Morda so podnebne spremembe še ena izmišljotina iz arzenala teorije zarote. Bolj v tej smeri bo šlo in biti moramo stalno na preži.
In končno, le čemu bi se človek odpovedoval, če se drugi okrog njega tudi ne? Kot posameznik sem povsem brez moči proti vsem silnim milijardam. Podobno je z malo deželico na sočni strani Alp.
POJEM PODNEBNE SPREMEMBE: KAJ JE POTREBNO DELATI? BLAŽENJE PODNEBNIH SPREMEMB, KAJ JE TO?
Znanstveno je dokazano, da so podnebne spremembe, dolgoročno gledano, posledica človekovega delovanja, predvsem uporabe fosilnih energentov. Torej je za njih v celoti in sam kriv človek, ki jih zato lahko samo on tudi ustavi.
Ukrepe, ki jih je potrebno izvajati, lahko strnemo v naslednje stebre:
- Ogrevanje in hlajenje (učinkovita raba energije in obnovljivi viri energije
na področju prometa prehod k trajnostni mobilnosti; - krožno gospodarstvo;
- drugačen način prehranjevanja in splošno zmanjševanje potrošnje dobrin.
Z eno besedo: manj moramo trošiti.
Ne glede na umeščanje ukrepov v navedene skupine “predalčkov”, je potrebno biti pozoren tudi na mogoče pozitivne učinke v povezavah ukrepov iz posamičnih stebrov ukrepov (ni čisto nič potrebno, da sredi decembra jemo sladke rdeče češnje in jih z ladjami, nato pa z ladjami in s tovornjaki tovorimo z drugih koncev sveta).
NALOGE DRŽAVE (TUDI LOKALNIH SKUPNOSTI) IN DRUŽBE
Človeštvo na sedanji stopnji razvoja živi v posamičnih državah. Država potrebuje oblast in politiko. Politika je način, kako skupnost ljudi ureja skupne zadeve, sprejema odločitve in razporeja odgovornost za skupno življenje. Gre za proces dogovarjanja, odločanja in izvajanja pravil, ki določajo, kako bo družba organizirana. Politika torej ni samo delovanje političnih strank ali oblasti, temveč širši družbeni mehanizem, s katerim ljudje usklajujejo svoje interese in rešujejo skupne zadeve.
V jedru politike je odnos med posameznikom in skupnostjo. Posameznik ima svoje pravice, interese in svobodo, vendar živi skupaj z drugimi ljudmi. Ker so interesi posameznikov pogosto različni ali celo nasprotujoči, mora obstajati način, kako se ti interesi uskladijo in kako se sprejmejo odločitve, ki veljajo za vse. Politika je prav ta prostor, kjer se oblikujejo pravila skupnega življenja. Pri tem so, kar se tiče grozečih posledic podnebnih sprememb, še zlasti pomembna področja gospodarskih politik, urejanje in raba prostora, raba energije ter promet, vse to se poleg državne ravni ureja v okvirih evropskih politik. Že res, da posameznik z volitvami, pobudami in referendumi kot obliko političnega dejstvovanja, določa delovanja in smeri razvoja svoje družbe na za podnebne spremembe ključnih področjih, toda v praktičnem življenju dejansko on odloča, kako bo živel vsakodnevno življenje, da nam bo samo toplo ali pa bo grozno vroče.
V jedru politike je odnos med posameznikom in skupnostjo. Posameznik ima svoje pravice, interese in svobodo, vendar živi skupaj z drugimi ljudmi. Ker so interesi posameznikov pogosto različni ali celo nasprotujoči, mora obstajati način, kako se ti interesi uskladijo in kako se sprejmejo odločitve, ki veljajo za vse. Politika je prav ta prostor, kjer se oblikujejo pravila skupnega življenja.
Če pogledamo na primer na dvorišče hiše tričlanske družine, kjer so parkirani trije avtomobili, vemo, da ne gremo v pravi smeri in zašli smo že globoko v gozd brezupa.
Če politiko razumemo kot urejanje skupnih zadev v družbi, je lokalna skupnost prostor, kjer se politika kaže najbolj neposredno in konkretno. Lokalna skupnost je skupina ljudi, ki živijo na istem območju in imajo številne skupne potrebe: ceste, šole, vrtce, vodo, način ogrevanja, ravnanje z odpadki, prostorski razvoj, varnost in kakovost življenjskega okolja. Pripadniki lokalne skupnosti torej tu usklajujejo svoje neposredne in “praktične” življenjske interese. Ne glede na leporečenje slovenske in evropske politike o zelenem prehodu, čez celino pa dnevno hrumi na stotisoče težkih tovornjakov, imajo lokalne skupnosti, če tako hočejo, večje možnosti izbire. V tej sivini povprečnosti in neambicioznosti vseeno obstajajo posamične izjeme, kot so na primer pametna mesta, ki pravijo, da bi se dalo na področju podnebnih sprememb dalo narediti več.
Če potegnemo črto, ob dejstvu, da lahko in mora prav politika po imperativu in volji državljanov (volivcev) urejati vsa za razvoj in preživetje družbe pomembna vprašanja, lahko zaključimo, da je politika na vprašanju podnebnih sprememb odpovedala.
GOSPODARSTVO, TEHNOLOŠKI RAZVOJ IN INOVACIJE
Gospodarstvo, tehnološki razvoj in inovacije so človeku sodobnih družb omogočale in omogočajo materialno in duhovno bogato življenje. Vse skupaj je poleg dela in znanja temeljilo na osnovi izrabe zemeljskih virov, vključno z rabo fosilnih goriv za zagotavljanje energije. Ne da bi se spuščali na raven ideoloških bojev v zvezi s temelji tržnega gospodarstva, je dejstvo, da je temeljni motiv podjetništva vedno bil in bo dobiček, prebivalci pa naj bi trošili dobrine za svoja udobna življenja.
Toda politika je tista (ne glede na levičarstvo ali desničarstvo), ki vselej določa okvirje gospodarskega razvoja. V tem smislu mora temeljni postulat na sedanji stopnji razvoja človeštva biti zavedanje, da so viri narave omejeni, vključno s tistimi za zagotavljanje energije, in ne glede na to, da še prevelik del državljanov ne verjame v to, da so sedanje hitre podnebne spremembe antropogene (torej je zanje kriv človek). Nepojmljivo bi pri tem bilo, da bi se znanost, ki se neposredno ukvarja s podnebnimi spremembami in vzroki za nje, motila.
Toda politika je tista (ne glede na levičarstvo ali desničarstvo), ki vselej določa okvirje gospodarskega razvoja. V tem smislu mora temeljni postulat na sedanji stopnji razvoja človeštva biti zavedanje, da so viri narave omejeni, vključno s tistimi za zagotavljanje energije, in ne glede na to, da še prevelik del državljanov ne verjame v to, da so sedanje hitre podnebne spremembe antropogene (torej je zanje kriv človek).
Zdaj ko nam že očitno voda teče v grlo, bi nas lahko rešile tehnološke in druge inovacije, ki bi se osredotočile na tehnološki razvoj za učinkovito izrabo virov.
Temu bi morali slediti državljani kot potrošniki, da bi začeli s samoomejevanjem pri trošenju virov (če sem samokritičen, dvomim, da smo v tem trenutku sposobni tega).
Odločilna je vseeno politika, ki mora določati vse okvirje delovanja družbe. Na voljo ima dovolj inštrumentov, tudi davčnih in pravnih (nenormalno je bilo in bo, da neka matična tovarna, ki svoje proizvode prodaja doma in v bližnjih državah, zaradi dobička seli proizvodnjo na drugi kontinent, nato pa te iste proizvode spet tovori ob pogubnih posledicah za podnebje nazaj na matično tržišče), da spravi stvari v red, da bi človeštvo preživelo.
IZOBRAŽEVANJE IN MEDIJI KOT KLJUČNA DEJAVNIKA OBLIKOVANJA DRUŽBENE ZAVESTI
Če smo malce poredni in se igramo s pojmi iz časa marksizma o vlogi družbene nadstavbe v boju proti podnebnim spremembam, lahko ugotovimo, da je tudi način oblikovanja zavesti in vedenja, kar se tiče podnebnih sprememb zelo pomembna.
Če temu rečemo družbena nadstavba, ta vključuje politične institucije, pravo, ideologijo, kulturo, izobraževanje, religijo in medije. Po tej teoriji nadstavba pomaga ohranjati in legitimirati obstoječi družbeni red, hkrati pa lahko tudi vpliva na spremembe v družbi.
Če ta pogled prenesemo na vprašanje podnebnih sprememb, postane jasno, da problem ni samo tehnološki ali gospodarski, ampak tudi kulturni, politični in idejni (določeni del politike se odreka trditvi, da so podnebne spremembe antropogene. Zaradi našega nivoja razprave, bomo teorije zarote samo omenili). Način, kako družba razume naravo, gospodarski razvoj, potrošnjo in odgovornost do prihodnjih generacij, je v veliki meri oblikovan prav na ravni družbene nadstavbe. Zato imajo institucije kot so šole, univerze, znanstvene ustanove in mediji, pomembno vlogo pri oblikovanju družbene zavesti o okoljskih vprašanjih.
Fotografija: Pexels
Izobraževanje je eno ključnih orodij za dolgoročne spremembe. Šole in univerze ne prenašajo samo znanja, temveč tudi vrednote in razumevanje sveta. Če izobraževalni sistem spodbuja kritično razmišljanje, razumevanje naravnih procesov in odgovornost do okolja, lahko pomembno vpliva na vedenje prihodnjih generacij. Mladi ljudje, ki razumejo povezave med gospodarstvom, energijo, naravo in družbo, bodo verjetno bolj pripravljeni podpirati trajnostne rešitve in inovacije. Vendar smo spet pri politiki na eni strani (ker ona skupaj s strokami določa vse parametre učno-vzgojnih in izobraževalnih programov) ter lastnem prepričanju in zavzetosti izobraževanja, torej učiteljih, na drugi strani.
Izobraževanje je eno ključnih orodij za dolgoročne spremembe. Šole in univerze ne prenašajo samo znanja, temveč tudi vrednote in razumevanje sveta. Če izobraževalni sistem spodbuja kritično razmišljanje, razumevanje naravnih procesov in odgovornost do okolja, lahko pomembno vpliva na vedenje prihodnjih generacij. Mladi ljudje, ki razumejo povezave med gospodarstvom, energijo, naravo in družbo, bodo verjetno bolj pripravljeni podpirati trajnostne rešitve in inovacije.
Podobno pomembni so tudi mediji, ki oblikujejo javno razpravo in družbeno percepcijo problemov. Mediji odločajo, katere teme postanejo javno pomembne, kako so predstavljene in kakšen pomen jim pripisujemo. Če mediji podnebnim spremembam namenjajo resno, strokovno in uravnoteženo pozornost, lahko povečujejo zavedanje javnosti ter spodbujajo politične in družbene spremembe. Če pa so te teme potisnjene na rob ali predstavljene površno, lahko to zmanjšuje občutek nujnosti ukrepanja.
Kar se medijev tiče, obstajajo vsaj tri pasti. Prva je, da so mediji poleg “povezanosti” s politiko, zelo določeni, kaj in kako poročajo o problemih sveta z gospodarstvom, ki v istih medijih oglašuje (torej so mediji na nek način zaradi tega odvisni od interesov gospodarstva, kateremu je glavni cilj predvsem dobiček).
Druga omejitev je vloga novinarjev, ki so zaradi različnih vzrokov in načinov vedno manj prodorni in manj poročajo ter komentirajo o problemih sveta, o katerih bi morali poročati, pa morda ne bodo.
S pojavom svetovnega spleta se pojavi še tretji problem, ko se družbena zavest ob uporabi sodobnih orodij, socialnih omrežij, lažnih novic, kibernetskih napadov, umetne inteligence ter drugih možnosti, ki jih prinaša digitalizacija, lahko nenamerno ali namerno popači, ter s tem zelo otežuje potrebne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb.
Idealno in potrebno bi bilo, da bi se družbena zavest, skupaj z drugimi subjekti sodobne družbe, zelo aktivno in uspešno vključila v boj proti podnebnim spremembam.
Kaj od tega obstaja in deluje v Sloveniji?
ORGANIZACIJE CIVILNE DRUŽBE
Ne glede na to, kako pojmujemo civilno družbo in neprofitne organizacije, ostaja vrsta vprašanj njihovega avtentičnega interesa, zakaj so sploh nastale in kako delujejo zatem. Nič drugače ne more biti s tistimi, ki se pojavljajo na področju boja proti podnebnim spremembam.
Najmanj dve veliki pasti (so pa še druge) nastaneta kmalu lahko (ni pa nujno) ob njihovem delovanju. Prva je finančne narave, druga pa kadrovske.
Če najprej pogledamo financiranje, je jasno, da tudi neprofitna organizacija potrebuje za opravljanje svojega poslanstva tudi denar za najem prostorov in njihovo uporabo, komunikacijska sredstva, oglaševanje, plačevanje svojih zaposlenih (če gre za večjo organizacijo), plačilo različnih storitev, plačevanje potnih stroškov in tako naprej.
Tudi če so člani take organizacije še tako zavzeti in pripadni ter na začetku plačujejo nastale stroške iz lastnega žepa, hitro pride do položaja, ko iščejo finančna sredstva od drugod. In že je tu država (in s tem politika), kapital (na področju varovanja okolja tudi podjetja s področja energetike), zelo sporni in nepregledni so lahko mednarodni viri. In kmalu lahko pridemo do položaja, ko je avtentičnega in prvobitnega interesa vse manj, še najhuje pa je, če je ta interes zlorabljen in se sprevrže v svoje nasprotje.
Kadrovski kavelj se tudi zgodi slej ko prej na takšen ali drugačen način. Gre predvsem za to, da se član neke neprofitne organizacije sam zaposli v državni upravi ali podjetju na področju, ki ga “pokriva” dotična organizacija civilne družbe, lahko so pa stvari bolj prikrite, ko se na primer zakonec, partner ali otrok člana te organizacije zaposli v takšnem podjetju ali državni upravi. In tako so interesi neprofitne organizacije lahko pozabljeni in še hujše, zlorabljeni.
Da bomo bolj nazorni, poglejmo konkreten primer v zvezi s tem.
Neki delavec državne uprave se je leta 2003 resno zavedel, da podnebne spremembe, če jih ne bomo ustavili, lahko pomenijo grožnjo nacionalni in s tem osebni varnosti vseh v skupnosti, predvsem z dveh vidikov. Prve so naravne nesreče (tiste, ki jih je povzročil človek, če smo natančni, niso več naravne temveč antropogene), druge so tiste, ki so za sedaj še prikrite so mednarodni konflikti, ki se bodo nekoč sprevrgli v oborožene ter v vojne. Kot posameznik se je, glede na svoja znanja, čutil odgovornega, sodržavljani naj bi se po njegovem čim preje zavedli preteče nevarnosti, on pa naj bi jim pri tem samo pomagal. Spomnil se je, da če bo delal za skupnost, se bo moral povezati z drugimi. Na odziv ni bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu je bil (na njegovo začudenje) gost na eni od okroglih miz pri predsedniku države, ki je organiziral pogovore o prihodnosti Slovenije, tokrat na temo podnebnih sprememb novembra 2005, in sicer z naslovom Izzivi klimatskih sprememb. V svojem prispevku se je osredotočil na grožnje, ki nas čakajo.
Neki delavec državne uprave se je leta 2003 resno zavedel, da podnebne spremembe, če jih ne bomo ustavili, lahko pomenijo grožnjo nacionalni in s tem osebni varnosti vseh v skupnosti, predvsem z dveh vidikov. Prve so naravne nesreče (tiste, ki jih je povzročil človek, če smo natančni, niso več naravne temveč antropogene), druge so tiste, ki so za sedaj še prikrite so mednarodni konflikti, ki se bodo nekoč sprevrgli v oborožene ter v vojne.
In ni se dal. Vsi viri in znanja, ki jih je uporabljal, so bili njegovi. Svobodno je razpolagal z njimi. Osredotočil se je predvsem na grožnje, čeprav je sodeloval tudi pri drugih temah, kot je na primer Plan B.
V Sloveniji se je tisti čas pripravljal krovni dokument na področju nacionalne varnosti, ki definira ključne grožnje nacionalni varnosti in odgovore družbe nanje, Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Čutil se je odgovornega, da vskoči, ker je predvidel, da pristojno ministrstvo za okolje ne bo zmoglo opraviti svoje naloge. Kar poklical je na neznano številko na ministrstvo in čas z novim kolegom ob kavici je hitro minil. Vse sta se lepo dogovorila. Poslal je torej sogovorniku z okolja besedilo in čez teden dni ministrstvo pristojno za okolje poslalo taisto besedilo kot uradni dopis, ki je opredelil podnebne spremembe kot grožnjo nacionalni varnosti.
In zdaj je nastopil kavelj, toda v nasprotni smeri kot se zgodi s kadrovanjem človeka iz civilne družbe v državno upravo. Ministrstvo za okolje je objavilo razpis za delovno mesto na področju podnebnih sprememb. Javil se je in bil sprejet. Zdaj bo lahko bistveno bolj učinkovit, ker bo tam, je mislil. Zmota je bila strašna in usodna. Področje je bilo obvladovano izven linije vodenja, delalo se je skoraj mafijsko, tako, da so bili zasebni interesi teh ljudi zadovoljeni. Ugotovil je lahko, da se je ujel v past, ker je prej bistveno več naredil v boju proti podnebnim spremembam, kot sedaj na delovnem mestu.
Še bolj usodna zna biti od kadrovske in finančne pasti tretja grožnja, ki kakor se zdi, lahko pojasni civilno družbo v prizadevanju za manj podnebnih sprememb. Kadarkoli so se organizacije civilne družbe dale speljati na led politizacije ali še huje, nastopale v imenu ideologije (in leve in desne, da ne bo pomote), je z njimi konec. Kričale bodo sicer še lahko naprej, toda njihov boj za plemenite cilje pa je odslej postal povsem neuspešen. Skupnost pa bi jih še kako potrebovala, da bi pristna civilna družbe znala in zmogla artikulirati in jasno obelodaniti zahteve posameznikov za boljši svet, ki se ne bo pregreval in na koncu ne bo zagorel.
Kadarkoli so se organizacije civilne družbe dale speljati na led politizacije ali še huje, nastopale v imenu ideologije (in leve in desne, da ne bo pomote), je z njimi konec. Kričale bodo sicer še lahko naprej, toda njihov boj za plemenite cilje pa je odslej postal povsem neuspešen. Skupnost pa bi jih še kako potrebovala, da bi pristna civilna družbe znala in zmogla artikulirati in jasno obelodaniti zahteve posameznikov za boljši svet, ki se ne bo pregreval in na koncu ne bo zagorel.
VERA
Ne glede na to ali je posameznik veren, ali ne, in ali se boji, da obstaja nekaj ali nekdo na onem svetu, ki ga bo vprašal ob svojem času, češ, ali je živel pravično in pošteno, ali je z vero prišel na ta svet in bo z njo živel do svojega konca, nenazadnje ni nujno, da posameznik veruje edino v svojega boga, ki bi naj bil edini ta pravi, in, ja, človeštvo lahko povsem normalno funkcionira, če smo vsi podvrženi desetim božjim zapovedim (prvo zapoved, kot smo rekli, lahko mirno izpustimo in ne bo čisto nič narobe), večino od božjih zapovedi lahko interpretiramo tudi v odnosu do vsega stvarstva, torej tudi do živega. Tudi če smo na primer skeptiči do prve zapovedi, ki od nas zahteva, da naj bi verjeli v enega boga, smo lahko pri tem bolj rahločutni in se izogibamo položaju, da je naš bog samo denar in da pristajamo samo na neizmerno potrošništvo.
Toda potem se hitro ustavimo pri vprašanju boja proti podnebnim spremembam.
Ne bom našteval vseh zapovedi. Kot primer potrebne vloge vere naj omenim le še deseto “Ne želi svojega bližnjega blaga!”, ki gre nekako takole: Ta zapoved zahteva notranji odnos spoštovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost, ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino.
Vera, če jo interpretiram v potrebni širini, je jasna in potrebna tudi v boju za obstanek na tem svetu (če je že Bog ustvaril človeka po svoji podobi in je zdaj taisti človek največje breme in zlo na zemlji).
Vera, če jo intepretiram v potrebni širini, je jasna in potrebna tudi v boju za obstanek na tem svetu (če je že Bog ustvaril človeka po svoji podobi in je zdaj taisti človek največje breme in zlo na zemlji).
In, če sem malo ciničen, cerkev bi morala narediti kaj več kot to, da ob vsakokratnih volitvah, predvsem tistim redkim, ki še stopajo vanjo, daje potrebne inštrukcije, češ, naj bogaboječi ljudje nikakor ne volijo “rdečih” nevernikov.
In še eno vprašanje nastopi ob boju ver sveta za manj segret planet.
Tudi tudi če posameznik vsem veram odpusti vse kar so naredile strašnega v imenu vere ter jih sprejema kot potrebne, se v modernem svetu postavlja nov problem. Ali potemakem človek, ki veruje in prakticira vero, cerkev sploh še potrebuje? Ker, če je ne, kdo jo bo nadomestil in kakšne bogove si bo postavljal? In kakšno življenje bodo novi bogovi zahtevali od svojih vernikov? Ali ljudje v odsotnosti preizkušenega boga, ki so se mu odrekli, malikujejo samo še zlato tele? In če je temu tako, smo v resnih težavah, ker potrošništvo in pohlep po vedno več dobrinah, sta v neposrednem nasprotju z bojem proti podnebnim spremembam.
UMETNOST
Na prvi pogled se zdi, da umetnost ne more kaj dosti narediti v boju proti pregrevanju do sedaj modrega planeta. Morda bi kdo tudi pomislil, da se umetniki niti ne zavedajo tega problema ter se ne preizkušajo v tej smeri. Komu bi celo utegnilo izleteti, je prava umetnost samo angažirana umetnost. Umetnost torej, ki se ne ukvarja samo s temami kot so na primer ljubezen in opisovanje lepote, posebej tiste, ki je namenjena sama sebi. Že od daleč je vidno, da je prav umetnost, skupaj z znanostjo, v zgodovini človeštva od vedno bila tista, ki je gnala razvoj naprej (pri tem je lahko zanimiva možna domneva, da je človeštvo začelo s pisavami prav zato, ne da bi takoj zapisali relativnostne teorije, temveč, da se zapiše ali nariše za naše potomce).
Da ne bom preveč teoretiziral, naj navedem dva primera te povezave, ki sta se dejansko zgodila.
Pisalo se je leto 2009 (samo šest let po prvem vročinskem udaru v Evropi), ko se je neki laik, amater v pisateljevanju, odločil, da se preizkusi. ARS je razpisal kot vsako leto natečaj za kratko zgodbo. Amater ravno tiste dni ni imel kaj početi, tudi njegova pamet je bila na paši. Takšne okoliščine pa so lahko izrazito nevarne. Zvečer si je vzel uro časa, ki bi sicer šel v nič (saj ne bi bilo prvič) ter je napisal kratko zgodbo z naslovom Ponosno stopam po svoji vasi, v kateri je bila osrednja tema usodnost posledic podnebnih sprememb. Kar tako jo je natisnil in jo poslal na omenjeni naslov. Potem pa je pozabil na vse skupaj. Po naključju je ta njegova dogodivščina na uho prišla njegovi hčeri, ki je spremljala in čakala na objavo rezultatov. Nič ni zahtevala zato, da je povedala veliko novico, ki se je zgodila. Druga nagrada navsezadnje ni kar tako. Potem je družinica tisto petkovo noč poslušala, da so zgodbo prebrali v oddaji Literarni nokturno, pri čemer je bil nesojen pisatelj kar malo jezen, ker so zgodbo označili kot negativno parodijo, naš amater pa nikakor ni hotel biti negativec. Gre za to, da naš amater nikakor ni pisatelj, pomembna je bila tema, ki se je je lotil v tej zgodbi in ta je očitno štela.
Taisti angažiranec je v eni od parlamentarnih strank v okviru vlade v senci v okoljskem resorju ustanovil Komisijo za podnebne spremembe (kar predsedniku stranke ni bilo všeč, preprečil pa takšnega dejanja ni). Komisija je delala aktivno in opazno, kar se je videlo tudi po tem, da je ljubljanski Dnevnik, ko je ocenjeval prepoznavnost političnih strank, izrekel priznanje tej isti stranki, da je na področju podnebnih sprememb med boljšimi. Kakšnega pol leta pred kulturnim praznikom je predsednik komisije, posebej ko je opazil, da so med aktivnejšimi člani nekateri resni umetniki, postavil cilj, da bodo ob kulturnem prazniku imeli odmevni dogodek z naslovom Vloga umetnosti pri blaženju podnebnih sprememb. Kmalu je posamezniku postalo žal za obljubo in med člani komisije se je izzogibal razpravi na to temo. A pripetilo se je, da mu je kakšen mesec pred kulturnim praznikom znani skladatelj resne glasbe postavil jasno vprašanje, kako daleč so z dogodkom. Ni se mogel izogniti izzivu. Stopil je do prijateljice meteorologinje na ARSO, ki je brez oklevanja, potem, ko je pojasnil cilj dogodka, obljubila, da bo oddala svoj prispevek. In ta ni bil malenkosten. Presenečen je bil, da je ob razlaganju podnebnih scenarijev na platno projicirala slike z dramatičnimi vremenskimi pojavi slavnih slikarjev iz različnih obdobij. Umetniki različnih vrst umetnosti so pojasnjevali, kako bi lahko oni dali svoje prispevek. Da, tudi tako je mogoče praznovati kulturni praznik.
Oba primera utemeljujeta potrebo, da se umetnost bolj potrudi in da prispeva svoj delež v boju proti podnebnim spremembam, ne da bi jo k temu kdo posebej vabil
NAZAJ (končno) K POSAMEZNIKU
Ne glede na to, na katerem področju in v kakšni vlogi se posameznik trenutno nahaja, ima ključno odgovornost skupaj z vsemi drugimi člani skupnosti, da se ustavi delovanje, ki žene podnebne spremembe.
Že res, da posameznik nikoli ne živi in ne deluje v neki praznini in da torej deluje v družbi. Lahko se izzogiba odgovornosti in še naprej joče, da sam ničesar ne more spremeniti. Kakšna velika osebnost kot je bil na primer Martin Luther ali Nelson Mandela bi že lahko kaj rekla in naredila, jaz mali človek pa pač ne.
Že res, da posameznik nikoli ne živi in ne deluje v neki praznini in da torej deluje v družbi. Lahko se izzogiba odgovornosti in še naprej joče, da sam ničesar ne more spremeniti. Kakšna velika osebnost kot je bil na primer Martin Luther ali Nelson Mandela bi že lahko kaj rekla in naredila, jaz mali človek pa pač ne.
V vedno večji globalni vasi, ki je po novem tudi digitalizirana, nastopi paradoks, ko je posameznik v tej kompleksnosti povsem izgubljen, po drugi strani pa ima danes pri roki vedno več dostopnih orodij, in na ta način lahko deluje za stvar, ki je prava in etična. Pa saj ne gre samo za visoke cilje. Vsak od nas se dnevno odloča, kako bo delal in živel in predvsem koliko in na kakšen način bo trošil naravne vire. Mnogi od njih so nepovratni.
Gre pa še za mnogo več. V naši dobi smo ne glede na področji vzgoje in izobraževanja ter vplivanja medijev, vsi dovolj obveščeni ter vemo zadosti o usodnosti podnebnih sprememb, predvsem pa vsi bolj ali manj vemo, kaj je potrebno narediti, da jih ustavimo.
Velja torej, da ne samo ali lahko posameznik vpliva, temveč, ali je dolžan vplivati, posebej zdaj, ko razume posledice dogajanja. Čisto jasen etični postulat, ki se mu ne more izogniti nihče od nas. Niti ne moremo več reči, da nismo vedeli, niti molčati ne smemo, niti se prepustiti pasivnosti. Če že nismo odgovorni za sebe, zdaj, ko bi še lahko delali prav, smo pa vsaj za naše otroke in vnuke, ki ne bodo mogli storiti nič več.
***
SKLEPANJE ODNOSA ZASEBNIŠTVO IN SKUPNOST V SLOVENIJI NA TEMO PODNEBNIH SPREMEMB ZA VES SVET
Glede na vse povedano, posebej na temo odnosa med zasebništvom in skupnostjo, in predvsem na konkretnem primeru blaženja podnebnih sprememb v slovenski družbi, je stanje zaskrbljujoče. Analiza pokaže, da vsako področje ali bolje sektor, ki smo ga navedli, dela po svoje in še hujše, vsako področje (in tudi posameznik) zasleduje svoje partikularne interese. Skupnega, zgoščenega, usklajenega in sodelujočega delovanja sploh ni. Veliko jih nekaj govori, piše se, vsi nekaj mahajo in krilijo z rokami, na spletu se dogaja, nekaj malega se vlaga v učinkovito rabo energije in v obnovljive vire energije, toda vlak, ne da bi se ustavil, nemoteno drvi naprej, naravnost proti prepadu. Saj tam blizu, ko bo že vse bolj jasno, se ga bo skušalo ustaviti. Ampak tedaj bo prepozno.
Analiza pokaže, da vsako področje ali bolje sektor, ki smo ga navedli, dela po svoje in še hujše, vsako področje (in tudi posameznik) zasleduje svoje partikularne interese. Skupnega, zgoščenega, usklajenega in sodelujočega delovanja sploh ni. Veliko jih nekaj govori, piše se, vsi nekaj mahajo in krilijo z rokami, na spletu se dogaja, nekaj malega se vlaga v učinkovito rabo energije in v obnovljive vire energije, toda vlak, ne da bi se ustavil, nemoteno drvi naprej, naravnost proti prepadu.
Vseeno se nam, posebej Slovencem, ki radi podležemo manjvrednostnim kompleksom, ni treba ničesar sramovati. Povsem enako, ne glede na različnost v niansah, ravnamo kot vse druge družbe na tem svetu. Morda nam je v tolažbo, da smo vsi skupaj, in to na enem samem vlaku, predvsem pa skoraj istočasno, zdrveli v prepad brez povratka, da bi tako končno odrešili ta svet, na katerem smo očitno bili napaka.
