Za trenutek izpusti vse iz rok in zapri oči
Sergej Vajgl, BODI, Založba Zenit, 2026
Kdor ga pozna, ve, da je Sergej Vajgl neulovljivo človeško bitje; v življenju je namreč stopal v vedno nove vloge, ki so bile marsikdaj samosvoje in edinstvene. Začel je kot razposajen otrok, nemiren v šoli in zadovoljen na drevesu, nadaljeval kot najstniški pankroker z garažnim bendom, nezanesljiv vojak, prodajalec krem pa trgovec s svilo in volno, (u)voznik dvonadstropnega avtobusa, skiper, kolesar, popotnik, nosač in šef, ob tem pa seveda sin, brat, partner in oče. Nedavno je sprevidel, da nikoli ni prepozno postati tudi pesnik, zato je pri založbi Zenit, pod uredniškim očesom Žige Valetiča, izšel njegov prvenec, ki pokaže, da se v središču vsega življenjskega direndaja nahaja prosto čustvo, ki poziva le: »Bodi.« Poezijo spremljajo vrhunske fotografije Matjaža Krivica, ki jih je posnel na različnih koncih sveta.
Ni torej naključje, da je zbirka uvrščena v prestižno kategorijo Poezija mistikov, ob bok Rumiju, Kabirju, Lalli in Manci Košir. Skupno točko s temi velikani Vajgl najde v poskusu, da bi z besedami ujel neizrekljivo – tisti neposredni stik z neskončnim. Njegova poezija ne izvira iz intelektualnega konstrukta, temveč iz notranjega doživetja, kjer se meja med subjektom in objektom – med tistim, ki gleda, in tistim, kar je videno – popolnoma zabriše. Sama zbirka ima trdno strukturo in učinkuje kot nekakšen zemljevid življenja, poglavja si sledijo takole: Trenutek, Izbira, Babilon, Meditacija in Hvaležnost.
Njegova poezija ne izvira iz intelektualnega konstrukta, temveč iz notranjega doživetja, kjer se meja med subjektom in objektom – med tistim, ki gleda, in tistim, kar je videno – popolnoma zabriše.
V uvodnem delu knjige nas bralce sooči z imperativom budnosti. V pesmi Gen Vajgl svet interpretira skozi metaforo navidezne realnosti, koprene, ki jo lahko predre le tisti, ki si drzne zares videti: »… kdor se zbudi in spregleda, / za trenutek pretrga to morečo usodo. / Zavoha kruh in se ljubi.« Budnost pa nastopi šele z notranjo introspekcijo, kot opiše v pesmi Spregovori: »In ko zasije srce, / boš vedel. / Zares boš vedel. / Šele potem spregovori.« Tu pesnik obrača pozornost na subjekt, ki je on sam. In ko se obrača vase, se nehote tudi opazuje; je torej opazovalec in opazovano hkrati, subjekt in objekt hkrati. To je točka budnosti kot jo vidi avtor.
Za Vajgla je torej bivanjska prisotnost tudi dejanje upora; omogoča nam, da vidimo več: lastno vrednost, dostojanstvo, svoj življenjski cilj. V pesmi V raju kritično naslavlja človeško nagnjenost k ustvarjanju spektaklov in šarad, ki zgolj simulirajo srečo, a le brezpogojna strast do življenja ostaja neomajna, tudi kadar gre nekaj narobe: »Manjka ljubezen / Strast do življenja. / Vez vseh vezi. / … S kom? / Z življenjem. / Brez razloga.« Zanj trenutek torej ni časovna enota, ampak je več od tega. Je prostor razodetja, zatočišče človekove svobode, točka ustavitve, je cilj iskanja.
V osrednjem delu zbirke se poetika premakne od opazovanja trenutka k etiki delovanja. Za pesnika pasivnost ali neukrepanje pomenita aktivno odločitev, za katero moramo prevzeti polno bivanjsko odgovornost. Svoboda ni samo dar, ampak tudi teža – nujnost življenja s posledicami lastnih odločitev, kar je, kot piše Vajgl, pogoj za osebno dostojanstvo. V pesmi Preprosto kot pasulj opiše prav to: »Zato je izbira / naše najmočnejše orožje. / Jasnost je zaveznik – burja, ki počisti oblake. / … Odločnost je meč, ki preseka dvom. / Najslajše pride na koncu: to, kar iščeš, je že v tebi. / Vzemi ali pusti. / Preprosto kot pasulj.«
Za pesnika pasivnost ali neukrepanje pomenita aktivno odločitev, za katero moramo prevzeti polno bivanjsko odgovornost. Svoboda ni samo dar, ampak tudi teža – nujnost življenja s posledicami lastnih odločitev, kar je, kot piše Vajgl, pogoj za osebno dostojanstvo.
Najmočnejši del Vajglove zbirke pa najdemo v poglavju Babilon, kjer se poezija najbolj razpre v družbeno kritičnost in postane neposredno dejanje upora. Zdi se, da avtor v sodobnem svetu ne prepoznava le zunanjih kriz, temveč globoko notranjo ujetost človeka v lastne miselne konstrukte. Babilon v verzih ni le zgodovinska metafora, temveč diagnoza temelja naše civilizacije – simbol kaosa, pohlepa in moralnega razkroja. V pesmih razbiram temeljni krik po človečnosti; ko buldožiramo reke, netimo vojno za nafto in ubijamo otroke.
Vajglov cilj ni, da nam pridiga ali kaže pot, temveč da v nas vzbudi zamaknjenost in tišino. Njegove metafore so bogate, a hkrati preproste, polne simbolizma, ki se vedno znova vrača k človeku, naravi in miru.
Zbirka Bodi je tiste vrste knjiga, ki jo je vredno imeti na nočni omarici. Ne zato, da bi jo prebrali na dušek, temveč zato, da nas nagovori takrat, ko se zunanji hrup umiri. Edini nasvet, ki ga pesnik ponuja, je: »za trenutek izpusti vse iz rok, zapri oči in BODI«.
