Fotografija: Pexels; Mir Burhan
Peter je ležal v posteljici, njegova usta so bila rožnata in napeta. Zdelo se je, da bo vsak trenutek odprl svoje okrogle zvedave oči in izjavil katerega od svojih besednih izumov. Tako droben je bil, zadnji dnevi so bili zanj prenaporni, škrlatinka ga je popolnoma izpila. Zdaj si bo končno lahko oddahnil. Pred njim je bila cela večnost miru.
Ivanka je klečala na tleh ob posteljici. Slišalo se je tiho žebranje besed v vedno istem zaporedju. Njen obraz je bil spokojen, pogled je plaval nekje daleč. Skupaj s svojim Bogom je bila ob Petru v neki drugi resničnosti. Njena lica so bila upadla, roke raskave in trde. Ramena je imela povešena, da je izgledala še manjša, kot je bila v resnici. Le njen trebuh je kipel in napenjal predpasnik. Zdelo se mi je, da se tudi trebuh enakomerno premika, tako kot tečejo besede iz Ivankinih ust.
Ni me slišala, ko sem vstopil, ni se zganila, ko sem roko položil na njeno ramo. Rad bi bil z njo, a je bila ta trenutek tako daleč, tako nedosegljiva.
Ni me slišala, ko sem vstopil, ni se zganila, ko sem roko položil na njeno ramo. Rad bi bil z njo, a je bila ta trenutek tako daleč, tako nedosegljiva.
Sedel sem na rob posteljice čisto zraven Petrovega mrtvega telesca.
Takrat se je Ivanka ozrla k meni, vedel sem, da me vidi. Iztegnila je roko, segla po mašni knjižici ob koncu najine postelje in mi jo podala. Odprl sem jo, a nisem videl, kaj piše v njej. Moj pogled se ni dotikal napisanih besed. Samo misli so začele potovati v iskanju Boga, tistega, ki sem ga poznal kot otrok, ki sem mu zaupal svoje dvome in radosti, svoje pregrešne misli in napačna dejanja. Rad bi se naslonil nanj, kot se je naslonila Ivanka. Cela se je predala njegovemu zavetju, njegovi opori. Verjela je, da je Peter zdaj ob njem, da je njegova čista duša na varnem. Nam je ostalo le še njegovo utrujeno telo, ki ga bomo dali v zemljo in se ob njem spominjali njegovega smeha in joka.
Zakaj se sam ne morem ozreti k Bogu. Kje sem ga pustil, kje sem ga izgubil?
V strelskem jarku ob reki Pjavi, ko so granate preglasile moje misli.
Na ravnini na drugi strani reke, ko sem obležal med mrtvimi s prestreljeno nogo.
Na operacijski mizi, ko so rekli, da mi bodo nogo amputirali.
V poljski bolnišnici, ko sem počasi gnil pri živem telesu.
Doma, ko je postalo jasno, da kmetija ne bo moja, ker sem invalid.
Vsakokrat sem ga izgubil delček. Kar je od Boga ostalo v meni, je bilo premalo za popolno predanost, kot je to čutila Ivanka.
Vsakokrat sem ga izgubil delček. Kar je od Boga ostalo v meni, je bilo premalo za popolno predanost, kot je to čutila Ivanka.
Spet me je dosegla njena molitev in zamajala moja opravičila.
Tudi ona bi lahko Boga izgubila na poti.
Ko ji je umrla mama,
ko je morala k tuji družini,
ko je šla v službo k neznancem,
ko je sklenila zakon z nepoznanim moškim….
Njeni koraki skozi otroštvo so bili trdi, brez smeha in topline, ki sta obkrožala mene.
Moja mama je pela, kadar ni bila preutrujena in kadar ni šlo zares. Pri nas smo plesali in se veselili, ko smo pospravili vse seno pred nevihto, naložili ves ječmen v kozolec, ko se je skotil teliček, ko je oče dobro zaslužil s prodajo lesa. Ko je šlo narobe, smo bili žalostni. Bratu Jakobu je nekoč kozliček padel čez rob skalne pečine in se polomil. Ne bi preživel, tako je bil poškodovan, njegovega mesa pa tudi nihče ni hotel jesti. Odnesli smo ga Trčkovim, otroci pa smo še dolgo govorili o kozličku, kot bi bil družinski član.
Ivanka ni poznala take vrste bližine in pripadnosti. Odkar sva skupaj, se je zelo redko smejala. Kdaj sem jo nazadnje videl nasmejano? Verjetno ob Petrovem rojstvu pred dobrim letom dni. A to je bil druge vrste nasmešek, razloga zanj nisem v celoti delil z njo. Zame je bilo rojstvo čudež, ona pa je to novo življenje soustvarjala. Bil sem vesel glasnega Petrovega joka, bil sem vesel, da je z obema vse v najlepšem redu, občutil sem olajšanje, zadovoljstvo, ponos. Na Ivankinem obrazu pa je takrat sijal poseben nasmešek, mehak, nezemski. Ko se je obrnila k meni, je rekla samo Peter naj bo, poljubila puhasto glavico ob sebi in se predala molitvi.
Ivanka ni poznala take vrste bližine in pripadnosti. Odkar sva skupaj, se je zelo redko smejala. Kdaj sem jo nazadnje videl nasmejano?
Vrata v sobo so se premaknila, pokazala se je kuštrava Filipova glava. Pokimal sem mu in tiho se je približal. Kot mali duhovi so za njim prišli še ostali trije otroci. V njihovih očeh se je zrcalil strah in sto vprašanj, a so vsa ostala neizrečena. Pokleknili so k Ivanki, najmlajšega Toneta je stisnila k sebi.
Sklenili smo roke k molitvi in zaslišalo se je tiho in enakomerno nalaganje besed.
Božale so našo žalost.
Odplavljale so bolečino.
Držale so nas skupaj.
