Fotografija: Pexels
Miša Gams – Kdo se boji črnega moža? (Litera, 2025)
Najnovejše književno delo pisateljice in kritičarke Miše Gams je dnevniški roman Kdo se boji črnega moža? Iz prvoosebne perspektive popisuje izkušnjo poročene Slovenke z mlajšim aližirskim migrantom, ki je zataknjen v Bosni in skuša najti pot v Evropsko Unijo.
Napisan je, kot rečeno, v dnevniški strukturi in se odvije med jesenjo 2018 ter pomladjo 2019, v precej neposrednem in širšemu bralstvu dostopnem slogu. Pripoved nima kompleksne oblikovne in stilske strukture, vsebuje pa zelo lucidno zastavljen prikaz družbenih in psiholoških protislovij. Pri tem zaorje v nekatere tabuje uradne levičarske pripovedi, ne da bi zapadla v kakršnokoli ksenofobijo. S tem kaže, da je mogoče temo soočanja z migrantsko tematiko zastaviti tudi onkraj liberalnega pokroviteljstva, ki vse migrante reducira na uboge žrtve kot protipol desničarske pripovedi, ki jih demonizira.
Pripoved nima kompleksne oblikovne in stilske strukture, vsebuje pa zelo lucidno zastavljen prikaz družbenih in psiholoških protislovij. Pri tem zaorje v nekatere tabuje uradne levičarske pripovedi, ne da bi zapadla v kakršnokoli ksenofobijo.
Podobno je v nedavno izšlem romanu Nostalgija po prihodnosti uspelo tudi Gabrieli Babnik Outtara. Čeprav se romana strukturno in slogovno precej razlikujeta, pa ju druži specifična perspektiva na odnos med belo Evropejko ter Arabcem oziroma Malijcem muslimanske veroizpovedi.
Pri tem obe igrata na karto stereotipov, ki jih subvertirata. Chimamanda Ngozi Adichie je nekje zapisala, da problem stereotipov ni, da bi bili preprosto neresnični; temveč da zrno resnice napihnejo in s tem zastrejo celoto.
Prav ta celota je tisto, kar prikazujeta oba omenjena romana.
Junakinja dela Miše Gams je Slovenka nižjega socialnega statusa, ki je poročena s finančno stabilnim, a skopim sonarodnjakom, s katerim ima sina. Preživlja se s prekarnimi deli v industriji in kmetijstvu. Na povabilo prijateljice se odloči, da bo po večih letih obiskala ljubljeno mesto Sarajevo in se udeležila tamkajšnjega filmskega festivala. Med počitkom v parku jo nagovoru alžirski migrant Samir, s katerim se zaplete v strastno in naporno razmerje.
Faze tega razmerja in razvoj komplikacij v njem so psihološko zelo pretanjeno izrisane, na ozadju psihološkega prikaza pa se odpirajo pomembne družbene teme. Roman pokaže, da so, kar je na levici pogosto javna skrivnost, mnogi med prišleki avanturisti, ki dejansko niso na poti zaradi preživetja. Sploh tisti, ki prihajajo iz Magreba, še bolj specifično iz Alžirije, kjer ne divja nobena vojna ali posebno preganjanje.
Roman pokaže, da so, kar je na levici pogosto javna skrivnost, mnogi med prišleki avanturisti, ki dejansko niso na poti zaradi preživetja. Sploh tisti, ki prihajajo iz Magreba, še bolj specifično iz Alžirije, kjer ne divja nobena vojna ali posebno preganjanje.
Tudi dobronamernim opazovalcem dogajanja se včasih zastavljajo različna vprašanja: denimo to, zakaj so se ljudje, katerih življenje v domovini ni bilo ogroženo, odločili za izjemno tvegano pot, za Igro poskusov prestopa meja, ki kratkoročno ogroža njihova življenja in dolgoročno njihovo zdravje; zakaj se izpostavljajo nevarnostim policijskega in medmigrantskega nasilja na ulici, ledenim zimam v neogrevanih podrtijah in gozdovih, zakaj zavržejo svoje dokumente in se spravijo v limbo?
Moja domneva je, da bežijo pred težavami z zakonom doma ali pred odnosi z družino.
Gams na primeru lika Samirja zelo uspešno razdela ozadje takšnih mladeničev. Samir je izgubljenec, ki potrjuje mračne sume. Zbežal je pred solidnim življenjem doma; kljub temu, da ima v Franciji sorodnike, ki so prispeli po legalni poti, je sam svoje dokumente zavrgel in se spravil v najtežjo situacijo; je odvisen od alkohola, pogosto dvoličen, konflikten, površinsko karizmatičen, manipulativen in pogosto mu zmanjka empatije do sotrpinov. Sebe vidi kot boljšega od drugih migrantov, čeprav vedno globlje tone v samodestrukcijo in se spopada z vedno večjim nasiljem policije.
Samir ni tipični migrant iz humanitarne vizije: za svoje stanje je odgovoren sam. To pripovedovalka, nezadovoljna z otrokom in obremenjena z materinskim kompleksom, ki Alžirca sprva idealizira, opazi prepozno. Po strastnih prvih srečanjih v motelih se vedno bolj začne izražati njegova hinavskost in samodestruktivnost, v katero srka tudi pripovedovalko. Toda kljub temu, da se ta njegove uničevalnosti začenja racionalno zavedati, se zvezi upirati, si ne more pomagati pri svojih materinskih nagonih, ki jih krepi vedno slabše telesno in mentalno stanje Samirja.
Samir ni tipični migrant iz humanitarne vizije: za svoje stanje je odgovoren sam. To pripovedovalka, nezadovoljna z otrokom in obremenjena z materinskim kompleksom, ki Alžirca sprva idealizira, opazi prepozno.
Vrhunec demistifikacije odnosov z ljudmi iz »eksotičnih« okoljih predstavlja spoznanje, da je alkoholik pač alkoholik in da se Samir po svojem odnosu do nje, po svojem parazitstvu, ne razlikuje dosti od njenega moža. Vendar pa ravno ta ženska perspektiva prinaša negativni univerzalizem, ki ukinja nestrpnost.
Karikirano rečeno: ljudje si zaslužijo enake možnosti, ker so enako slabi. Prav ta humanizirajoča perspektiva v liberalni pripovedi o idealnih žrtvah pogosto umanjka, kar na veliko odpira vrata demonizirajoči desnici.
Zdi se, da je perverzno razmerje med osebama obenem tudi fronta med globalnim Severom in Jugom. Samir je ujet v protislovje: odvisen je od pomoči Severa, ki ga pooseblja pripovedovalka, obenem pa mu pokroviteljski položaj ne ustreza in se proti njemu bori. Tudi od tod toplo-hladni odnos, ki je sočasno izraz potencialnega patološkega narcisizma in objektivnih zgodovinskih razmer. Pri tem je pripovedovalka, ki je sama relativno revna in ne prihaja iz kakšnega velikega imperialističnega naroda, zreducirana na metaforo in sredstvo.
Miša Gams uspešno zaorje še v en tabu: migranti v Evropi pogosto zasledujejo fantazmo, ki ne ustreza tukajšnje družbene resničnosti. Verjamejo v zgodbo, ki jo Zahod ustvarja o samem sebi, zgodbo o neomejenem blagostanju in udobju.
Čeprav je delavski razred tudi v Evropi pogosto ujet v tekmo za preživetje in v izčrpavajoče delovne razmere, ki ne dopuščajo veliko prostora za zasebno življenje. Tudi s tega vidika je Samir tragičen lik, obenem pa lik, ki je sam odgovoren za svoje stanje, saj trmasto in naivno verjame v opisano fantazmo.
Čeprav je delavski razred tudi v Evropi pogosto ujet v tekmo za preživetje in v izčrpavajoče delovne razmere, ki ne dopuščajo veliko prostora za zasebno življenje. Tudi s tega vidika je Samir tragičen lik, obenem pa lik, ki je sam odgovoren za svoje stanje, saj trmasto in naivno verjame v opisano fantazmo.
Zaključek je radikalen: njegovo bivanje v Bosni je nepotrebno, slabo utemeljeno in samomorilsko. Pa vendar ima v svojih lastnih zablodah nekaj, česar pripovedovalkin sekulariziran in ciničen um ne premore: vero. Kljub povsem nemogoči situaciji, kljub številnim nesmiselno tveganim potezam, ko bi se z direktnim zastonj letom lahko vrnil v domovino na račun mednarodne organizacije, vztraja in nazadnje uspe, kar pripisuje pomoči Boga.
Ne glede na vse pomankljivosti in tegobe, ne glede na lastno karakterno spornost, Samir partnerki razkrije pomembno dimenzijo bivanja. Resnične ljubezni ji ne more ponuditi, odpre pa ji vrata v skrivnost verovanja. Samir živi v začaranem svetu, kjer imajo stvari smisel kljub trpljenju in kljub temu, da se sekulariziranem človeku, ki živi v razčaranem svetu, zdijo popolnoma nesmiselne in kaotične. S tem ji, ne glede na vse in nenamenoma posreduje ključno spoznanje o svetu, kar pomeni, da celotna zveza ni bila zaman, temveč je odigrala pomembno vlogo v igri usode. V tem se kaže spretno vpletena indirektna mistična vizija znotraj povsem realistično zastavljene pripovedi.
Zdaj, po prečkanju meje, je on v prednosti pred pripovedovalko, ki jo hladno zavrže in se prepusti ugodnemu življenju v Parizu, kjer že ima širšo družino. Smisel njegove avanture nikoli ni pojasnjen. Zdi se, da je na koncu pomembna Igra, tveganje, preizkus, želja po dokazovanju, da zmore, kar izhaja iz nezadovoljnosti z lastnim položajem v svoji veliki, normalno preskrbljeni alžirski družini.
Vendar pri tem roman ne relativizira resničnega obupa mnogih migrantov. Jasno se zaveda izkoriščevalskega odnosa med Severom in Jugom ter mnogih nivojev nepravičnosti; jasno se zaveda družbenih protislovij in protislovij med delavskimi sloji centra in periferije. Pripoved je zelo večplastna, ne zgolj na ravni družbenih vprašanj, temveč tudi na ravni psihologije, družinskih odnosov, predvsem odnosa med protagonistko in sinom, ki ga na tej točki ne bomo posebej obdelovali.
Vendar pri tem roman ne relativizira resničnega obupa mnogih migrantov. Jasno se zaveda izkoriščevalskega odnosa med Severom in Jugom ter mnogih nivojev nepravičnosti; jasno se zaveda družbenih protislovij in protislovij med delavskimi sloji centra in periferije.
Branje motijo le nekatere nekonsistentnosti v zgodbi. Nikjer ni dobro pojasnjeno, s kakšnim izgovorom pripovedovalka vedno znova potuje v Bosno na strastna srečanja. Če lahko na neki točki sklepamo, da doma poda izgovor pomoči beguncem, se na drugi točki ta zasilna predstava razbije. Nemogoče se zdi, da bi kar tako potovala na divja ljubezenska srečanja, ne da bi bila doma deležna sumničavosti in podrobnejšega zasliševanja.
Mož je predstavljen kot dobro preskrbljen, a skop. Kljub temu, da je skop, pa si težko predstavljamo, da bi bil tako skop, da ne bi ustrezno poskrbel za sina in da bi moral ženo prositi za priboljške. Samir na neki točki nima za hrano, v naslednjem trenutku pa si privošči večmesečno znižano najemnino v Bihaću. In proti koncu se preveč nepojasnjeno pojavi umirajoči kmet, podoben Charlesu Bukowskemu, ki ji zapusti svoje posestvo. Kljub temu, da želi roman prikazati tudi moč vere in usode, bi moral ta »čudež« prikazati na bolj kompleksen in manj pravljičen način.
Ne glede na te dokaj moteče pomankljivosti na ravni same zgradbe pripovedi, pa je vsebinsko roman, pod črto, prepričljiv. Uspešno subvertira tabuje, ne da bi se sprevrgel v svoje nestrpno nasprotje, partikularno predstavi skozi občo perspektivo in subtilno ter taktično posrečeno prepleta razvoja psihološke in sociološke dimenzije. Učbeniško posrečeno uresničuje nalogo književnosti, da skozi posebno, drugačno, intimno perspektivo, skozi včasih boleč vpogled v zakulisje na etičen način razpira našo percepcijo velikih družbenih problemov in jo bogati. Pri tem prav nič ne spodbija solidarnostne vizije, temveč jo le krepi s tem, da si drzne soočiti se tudi z očitki mračnjaških sil, s čimer jih navsezadnje demistificira, česar si uradna liberalna pripoved ne dovoli, temveč vztraja pri dogmatizmu, ki škodi tudi tistim, ki naj bi jih ta pripoved ščitila, a jih skozi sentimentalno popreproščanje le cinično uporablja v svoji politični igri.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
