Fotografija: Pexels – Cottonbro Studio
Sara ni štela Kerševanovega obiska kot ne vem kakšen uspeh, a je bila kljub vsemu vesela, da se je možakar oglasil pri njej. – Je vsaj lahko podelila svoje skrbi še s kom –, je olajšano zavzdihnila, – sedaj pa je čas, da se odpravim proti domu.
Izstopila je iz visoko obokanega hodnika med stavbo, v kateri je bila odvetniška pisarna, na ulico in iznenada obstala. Skoraj zaletela se je v moškega, ki ji je namerno prekrižal pot in kot kakšna prikazen nepričakovano vzniknil pred njo.
»Kam se ti pa tako mudi,« jo je v trenutku presenečenja ogovoril Rihard in jo z obema rokama zadržal, da nista trčila. Kar zaprlo ji je sapo. Potrebovala je nekaj deset sekund, da je lahko spregovorila. V smehu ga je pozdravila: »Ti si pa res zadnji na tem svetu, na katerega bi pomislila, da ga lahko srečam.«
»A tako? Jaz pa sem bil prepričan, da vsako noč preden zaspiš, razmišljaš o meni in tudi podnevi se ti kdaj prikradem v misli,« se je hudomušno pomuzal Sari v obraz. Nato je oba hkrati popadel glasen smeh, da so se mimoidoči ozirali za njima. Prijel jo je za komolec in popeljal na stran, da se ne bi kdo zaletel vanju.
»Kaj te je prineslo sem? Naključje najbrž ne?« Sara si ni mogla kaj, da se ne bi prepustila situaciji, saj je dobro vedela, da je prav ona razlog njunemu snidenju.
»Ne, ni naključje, pač pa želja, da te ponovno vidim,« jo je nagovoril z nekoliko tišjim glasom in prizanesljivim pogledom pobožal po obrazu. Morala je dvigniti pogled in glavo nekoliko nagniti nazaj, če se je želela zazreziti v modrikasto sivino njegovih oči. Šele ob dnevni svetlobi je zaznala pravi barvni odtenek, ki jo je umiril in sprostil.
»Kaj, kaj me tako gledaš?« je sedaj popustil svoj prijem.
»Skušam ugotoviti, kakšno barvo oči imaš,« mu je brez obotavljanja odvrnila Sara.
»Ne vem natančno, modro, … ne, ne, se mi zdi, da bolj na sivo vleče.«
»Skušam ugotoviti, kakšno barvo oči imaš,« mu je brez obotavljanja odvrnila Sara.
»Ne vem natančno, modro, … ne, ne, se mi zdi, da bolj na sivo vleče.«
Kar je še opazila Sara, je bil izgled njegovih ličnic. Tokrat je bil obrit, brez štrlečih na kratko pristriženih dlak. – Ji je sedaj bolj ugajal? – Si je sama pri sebi zastavila vprašanje. – Morda. – Njegov obraz je deloval bolj odprto. Neurejena brada pri moškem se ji niti najmanj ni zdela privlačna, a pri Rihardu je nanjo delovalo drugače. Že prvi večer, ko sta se srečala, ji je poraščenost pri njem ugajala. Pomislila je, – Ali njegov rahlo spremenjeni videz kaj pomeni? –
»Dam euro za tvoje skrivne misli,« je prekinil molk med njima.
»Prav nič ne skrivam. Jasno je kot beli dan, da si me presenetil in to prijetno presenetil. Koliko časa pa misliš, da bova še stala tukaj?« Rihard je v tem svojo roko s komolca premaknil na njena ramena in jo obrnil v smeri središča mesta.
»Kam pa greva?« Ga je presenečeno vprašala.
»Na sprehod po mestu!«
Sara se je prepustila njegovemu vodenju. Po napornem dnevu ji je večerno potepanje povsem ustrezalo. Ni se spomnila, kdaj se je nazadnje objeta z moškim sprehajala po mestu. Počasnih korakov sta prispela do konca ulice, kjer se je prostor razprl v mestno zelenico z nekaj drevesi in potkami. Park je bil obdan z ulicami, a le ena je bila prometna. Po vseh drugih so sprehajalci ustavljali čas, klepetali v majhnih gručah, držali pse na povodcih, pred seboj porivali kolesa ali pa drsali po svojih telefonih. Tukaj so si mestne kavarnice nehote prisvojile del mesta, postavile mizice in stole na plano. Pri eni sta se ustavila in Rihard jo je vprašal: »Si za eno pijačko?« Ker ni takoj odgovorila, ji je kar predlagal: »Ali pa stopiva do mene…?«
Sara se je prepustila njegovemu vodenju. Po napornem dnevu ji je večerno potepanje povsem ustrezalo. Ni se spomnila, kdaj se je nazadnje objeta z moškim sprehajala po mestu.
Sara je brez obotavljanja pokimala. Trdno jo je prijel za dlan. Ali za to, da mu ne uide ali pa je preprosto izrazil odobravanje. Sledila mu je prek najbolj prometne ulice v mestu, kjer je vrvelo tudi veliko pešcev. Nista potrebovala prav dolgo in že sta stala pred mogočnimi vrati, ko je Rihard prislonil kartico na senzor in vrata so se odklenila. Prav smešno je delovalo vse skupaj. Oblika vrat je nakazovala, da pripadajo skupaj z zidovi nekemu drugemu času, ko še niso bile v uporabi elektronske naprave za samodejno odpiranje, pač pa je bilo potrebno močno pritisniti na kljuko. In tudi dvigal še niso uporabljali. Kljub temu sta se onadva do drugega nadstropja povzpela po stopnicah.
Sara je odločno stopala po stopnišču. Rihard je korak ali dva zaostajal za njo. Po dvoje prehojenih nizih stopnic se je v prvem nadstropju ustavila in počakala.
»V katerem nadstropju stanuješ?«
»Drugem,…izvoli, kar nadaljuj. Mi je prijetno hoditi za teboj. Te lahko občudujem od zadaj, kako elegantno premikaš telo.«
Sara se mu je nasmehnila in svoj korak prilagodila njegovemu, da sta se sedaj po stopnišču vzpenjala drug ob drugem.
»Fino, če lahko nekajkrat prehodiš to stopnišče. Praktično ne potrebuješ druge kardio vadbe.«
»Drži,« ji je odvrnil, »a jaz sem preveč len, da bi to počel.« Ko sta nazadnje skupaj zapuščala njegovo stanovanje, sta uporabila dvigalo.
Sari se je zdelo njegovo stanovanje danes drugačno. Morda zaradi dnevne svetlobe, ki je skozi odprta vrata iz sob s svojimi šibkimi prameni silila tudi na hodnik. Delovalo je nekoliko bolj odprto, prostorneje. Opazila je tudi, da ob stenah ni več prislonjenih slik. Te so napolnile prostor in ga nekoliko utesnile.
»Razstavo ti je uspelo postaviti?« ga je vprašala Sara.
Rihard jo je presenečeno pogledal, nato pa se spomnil, da je bila prvič pri njem, ko je imel po hodniku nameščenih kar nekaj platen.
»Ja, takoj po tvojem obisku, sem dobil razstavni prostor. Sedaj bo že skoraj mesec dni od otvoritev,« ji je pojasnil.
Sara si je med tem, ko je Rihard izginil v kuhinjo, kar po domače sezula salonarje in se oddahnila, ko ni več čutila oklepa na stopalih in ji ni bilo potrebno premagovati dodatne desetcentimeterske gravitacije nad tlemi. Šla je kar za Rihardom, ki je sedaj na sebi imel le majico s kratkimi rokavi in je nekaj brkljal nad kuhinjskim pultom. – Torej se je tudi on želel počutiti udobneje, – je pomislila ob pogledu nanj.
»Vidim, da si tudi ti sedaj postala bolj dostopna, manj vzvišena« in jo s hudomušnim pogledom oplazil po bosih stopalih.
»Ne vem, kaj me je to prijelo danes, da sem si zjutraj obula te hodulje.«
»Najbrž si že imela kakšno pomembno stranko, da si morala narediti vtis nanjo.«
»Ja, pa res, sem sestankovala skupaj s šefom z nekimi direktorji,« je s kančkom pomembnosti v glasu odgovorila Sara.
»No, saj to tudi meni ugaja. Visoke petke pri ženskah,« je še kar vztrajal Rihard. Sara ni več želela glodati teme o petkah, dobro je vedela, na kaj namiguje, zato je stopila bližje k njemu in mu pogledala pod roke. Razpolavljal je drobne češnjeve paradižnike in iz njih odstranjeval semena.
»No, saj to tudi meni ugaja. Visoke petke pri ženskah,« je še kar vztrajal Rihard. Sara ni več želela glodati teme o petkah, dobro je vedela, na kaj namiguje, zato je stopila bližje k njemu in mu pogledala pod roke. Razpolavljal je drobne češnjeve paradižnike in iz njih odstranjeval semena.
»Kaj dobrega bova jedla?« je sedaj zanimalo Saro.
»Pripravil bom rdečo omakico »a la Rihard«, v katero bom dodal še malo svežega čilija.«
»Hmm, sliši se obetavno in … pekoče.«
»Ja, prijatelji mi pravijo, da je to najboljša jed, ki jo znam pripraviti. Ne bo dolgo. Lahko se udobno namestiš na kavč,« ji je predlagal Rihard in Sara je sledila njegovemu namigu. Sproščeno se je zavalila na oblazinjeno sedišče in glavo naslonila vznak ter pogledala kvišku. Šele sedaj je opazila, da se precej visoko nad njo, pod stropom, bohotiju kot puhaste kepe sestavljeni oblaki. Videz jo je spominjal na poslikave obokov v cerkvah, le da so tu manjkali angeli in oblaki so delovali manj baročno in bolj kot koprenaste meglice. Zelo ji je ugajalo.
*
Skozi špranje polken se je v notranjost stanovanja že prikradlo jutro. Sara se je začela lenobno oblačiti. Vsak kos posebej je skrbno navlekla nase. Nikamor se ji ni mudilo. Prejšnji večer, preden je zaspala, je bluzo obesila čez stol, krilo pa razgrnila na naslon fotelja.
Od spodnjega perila je na sebi imela že spodnje hlačke, nogavice in nedrček.
Ko je gola in topla po čutnem razvajanju zapustila njegov objem, se ji je Rihard zasmejal:
»Kaj pa počneš?«
»Jutri zjutraj ne bom mogla domov po sveža oblačila preden odidem v pisarno,« mu je odvrnila. Ni se menila za njegovo opazko, natanko je vedela, kaj ji je narediti. Preden je legla, si je z obraza odstranila še ostanek ličil.
Rihard je zvit v klobčič in pokrit čez glavo še spal. Vsaj zdelo se ji je tako. Po tem, ko sta se uspavala v objemu, je nekje sredi noči njegovo roko, ki jo je še vedno objemala čez bok, nežno odmaknila. Zavzela je desno stran postelje, ki ji je bila ljubši, tako je bila navajane spati v svoji postelji. Povlekla nase svoj del pregrinjala in se mirno pogreznila v sen. Bila je zadovoljna. Že drugič sta se z Rihardom zbližala in si privoščila intimno čutno razvajanje.
Po prstih je oddrsala v kuhinjo in si mimogrede nadela Rihardovo majico, ki je ležala na tleh. – A tako se nama je mudilo – je ob tem pomislila in ustnice raztegnila v nasmešek. – Zasluživa si še eno drobno razvajanje v postelji. Jutranjo kavico, je sklenila sama pri sebi.
Čisto nalahno je odpirala vrata na kuhinjskih omarah, da ne bi po nerodnosti z njimi zaloputnila. Želela je presenetiti Riharda. Končno je v spodnjem predalu našla zavitek Lavazze. Seveda je prej preverila, če ni kje v kotu kuhinje skrit kak kavni aparat. Moški si pač na vse možne načine skušajo poenostaviti življenje. Pogledala je za kakšno kavo gre. Na rdeče srebrnem ovoju je bila narisana kafetjera. – Aha, še njo moram najti. – In začela ponovno stikati po omari, dokler je ni opazila na sredinski polici, kjer so bile tudi kavne skodelice. Vse lepo zloženo na enem mestu.
Ravno pravšnja, za dve kavici. Vse se je zdelo po njenem okusu. Od vrste kave, do načina priprave. Vlila je vodo v trebušček kavnice, položila na vrh sito in ga napolnila s tremi žličkami črno rjave mlete mešanice, ki je bila ravno prav groba. Združila spodnji in zgornji del, zavila in položila na kuhališče. Vse je delovalo na dotik. Našla je pravo oznako in se je dotaknila. Počakala je nekaj sekund, dokler ni začutila, da se nekaj dogaja. – Še imam čas, da med brbotanjem kave skočim v kopalnico.
Postavila se je pred ogledalo in se zastrmela v svoj zadovoljni obraz. Zdelo se ji je, da so gubice kar izginile. Ženska potrebuje seksualno razvajanje z moškim bolj kot vse drugo. Nikakršnih dragih krem ali tretmajev pri kozmetičarki. Le dober seks. Takšne pregrešne misli je mislila, ko si je obraz poplaknila z mlačno in nato še s hladno vodo. – Evo, to si bom privoščila vsake toliko – in zaprla svoj krog misli.
Postavila se je pred ogledalo in se zastrmela v svoj zadovoljni obraz. Zdelo se ji je, da so gubice kar izginile. Ženska potrebuje seksualno razvajanje z moškim bolj kot vse drugo. Nikakršnih dragih krem ali tretmajev pri kozmetičarki. Le dober seks.
Na lica je položila dlani za sproščanje obraznih mišic. S prsti je nato segla po kremi v kovinski modri škatlici ter jo s počasnimi gibi začela vtirati v kožo.
Iz kuhinje ni bilo več slišati sikajočega glasu pare zaradi brbotanja kave. Odhitela je nazaj, da jo odstavi. Ravno ko se je sklanjala nad pultom, jo je iz ozadja presenetilo Rihardovo približevanje. Prepozno ga je zaznala, da bi se utegnila obrniti in mu nastaviti lica ali ustnice v poljub. S telesom se je naslonil nanjo in jo začel poljubljati po ušesni mečici.
»Si mi ušla ljubica,« ji je ob tem zašepetal na uho. »Tako sem si želel še malo stisniti se k tebi.« Ne samo da ji je to govoril, tudi pokazal je, ko jo je vse čvrsteje privijal k sebi.
»Hmmm, po čem pa to dišiš? Si mi ukradla kremo, mojo najljubšo kremo,« se ji je še naprej dobrikal z zamolklim globokim glasom, kot da želi poudariti, da prihaja iz globine telesa tudi neustavljiva želja po ponovnem zbližanju. Sara je nalahno usločila svoje voljno telo, da je na svoji zadnjici začutila nabrekli Rihardov ud. Nadaljevala sta igro zapeljevanja in njuni telesi sta tesno drug ob drugem valovali naprej in nazaj, se za hip ustavili in nato nadaljevali svoj ples.
»Prišlo mi bo,« ji je Rihard zašepetal na uho. Sara se je spustila na kolena in Riharda začela ljubkovati po mednožju. On je samo olajšano zavzdihnil in sprostil napetost v udu, ki je tekočino pognala na plano. Sara jo je komaj ujela v svojo dlan, kolikor ji je ni uspelo zadržati v ustih. Glavo je naslonila na njegova stegna, on pa jo je gladil po laseh in samo ponavljal: »Kako božansko narediš to.«
Ko je začutila, da se ji je srce umirilo, je vstala. Tudi Rihard je prišel k sebi.
»Sedaj se bo pa res prilegla kavica, ki si jo skuhala. Pojdiva še malo nazaj v posteljo.« Jo je povabil in natočil kavo v skodelici. Zleknila sta se, udobno namestila in srebala vsak svoj opojni napitek, se pri tem občasno spogledala in nasmehnila drug drugemu. Uživala sta, vsaj Sara je. Čeprav je bilo že krepko čez sedmo uro, se ji ni nikamor mudilo.
Ni bil običajen dan, pač pa napolnjen s trenutki strasti, ki jih že dolgo ni izkusila, zato je sklenila, da si bo vzela, kar ji pripada. Ko je popila nekaj požirkov, je glavo naslonila na Rihardovo ramo. Želela si je še malo užiti nežnost. Dotik ji je godil. Kdaj nazadnje je to počela, se k nekomu privijala, srkala njegovo blagodejno energijo in predvsem uživala.
Ne samo njej, tudi njemu je prijalo jutranje razvajanje. Običajno je ženske, ki jih je gostil pred Saro, hitreje odpravil. Ni se jim posvetil, ker ga po minljivih nočnih užitkih preprosto niso več zanimale. Po videzu so bile manj privlačne od Sare, običajno mlajše, bolj čvrstih oblin in sočne. A pri Sari ga je nepričakovano začelo zanimati več od zunanjosti. Kaj se skriva v njej, kako razmišlja, kako čustvuje.
Pritegnila ga je njena sočutnost in nepremagljiva želja pomagati ljudem v na videz brezizhodnih situacijah. Izžarevala je odločnost, trdnost v svoja prepričanja. V tem pogledu je bila pravo nasprotje Rihardu, ki je raje pustil, da stvari tečejo po svoje in bil potrpežljiv.
Pritegnila ga je njena sočutnost in nepremagljiva želja pomagati ljudem v na videz brezizhodnih situacijah. Izžarevala je odločnost, trdnost v svoja prepričanja. V tem pogledu je bila pravo nasprotje Rihardu, ki je raje pustil, da stvari tečejo po svoje in bil potrpežljiv.
V nečem sta si pa le bila podobna, oba sta imela raje red od nereda.
Njo je prevzelo, kako je njegovo stanovanje urejeno, njega pa, da se je takoj sezula, ko je stopila v njegov dom in svojih stvari ni puščala vsepovsod.
Nehote se je ujel v misel, da pa morda Sara le ni muha enodnevnica ali enonočnica?
»Ljubica, užival sem s teboj, kot že dolgo nisem z žensko.«
Ta njegova opazka je padla med njiju kar tako. Sara nanjo ni bila pripravljena, zato je prasnila v smeh.
»Kaj je tu smešno, če se mi zdiš lepa in seksi. Pomisli, kdaj ti je nazadnje to rekel kakšen moški?«
»Drži. Že dolgo ne. Sploh pa se ne spomnim, da me je kdaj moški zapeljeval tako, da mi je najprej skuhal večerjo.« Se mu je v odgovoru namuznila Sara. Izkoristila je trenutek njegove nepozornosti in mu ušla iz objema, a jo je v zadnjem hipu ujel za nogo. Še nekaj časa sta se tako po otročje nežno ruvala in premetavala po postelji, dokler njune igre ni prekinil zven Sarinega telefona.
Ona bi še nadaljevala, vendar jo je on opomnil: »Se ne boš oglasila?«
»Ne, zakaj bi se, ti trenutki so namenjeni tebi,« mu je odvrnila in ga pri tem pobožala po licu. Ujel je njeno dlan in jo poljubil nanjo.
»Tako ali tako me bo vse počakalo.« Za hip se je še pretegnila po Rihardovi postelji in nato ležerno vstala ter pogledala na telefon. Klicala jo je Ana.
»Pozdravljena Ana, Sara tu. Je kaj nujnega?« Ana je odvrnila, da jo je zgolj skrbelo, ker je običanjo točna.
»Danes bom zamudila. Pridem okrog desetih.«
»No, če si se tako zmenila v pisarni, potem pa imam še čas, da ti pripravim krepčilni zajtrk,« ji je pomežiknil, si nadel trenirko ter odhitel v kuhinjo. Sara je sedaj v spalnici ostala sama in se je lahko v miru oblekla ter uredila.
Prijeten vonj po cvrtju jo je odpeljal na drugo stran stanovanja. Rihard je pogrnil mizo s prtom, kar ji je ugajalo, saj ni marala plastičnih pogrinjkov. Ob krožnikih sta bila že kozarca s pomarančnim sokom. Sara ga je spila na dušek.
»Ahhh, sveže iztisnjen pomarančni sok.«
»Evo, še umešana sveža domača jajčka.« Tako je Rihard s ponvijo v roki naznanil svoj prihod. Sari je godilo, da jo ne le z večerjo razvaja tudi s pripravo zajtrka.
Oba sta se sklanjala nad krožnika in enako kot prej v postelji sedaj strast sproščala ob grižljajih hrane. Rihard je na drugi strani mize pogledoval nekam, od koder je prihajala svetloba. Mimo Sare, a je premišljeval o njej. Kaj neki se sedaj plete v njeni glavi? Razmišlja o pravnih zadevah ali o noči z njim. Ne vedoč, je bila podobnih misli tudi Sara. Ni in ni popustila, da bi jo že na začetku dneva zasula pravniška navlaka, te bo dovolj tudi če si zanjo ne bo prizadevala. Še kar se je oklepala topline, ki ji je preplavljala telo in dušo. Na vprašanje, ki je iznenada prišlo do njenih ušes, »kaj pričakuješ?«, je brez oklevanja odgovorila:»Želim si moškega za telo in dušo?«
Rihard je na drugi strani mize pogledoval nekam, od koder je prihajala svetloba. Mimo Sare, a je premišljeval o njej. Kaj neki se sedaj plete v njeni glavi? Razmišlja o pravnih zadevah ali o noči z njim.
Ni vedela, kakšno je bilo ozadje vprašanja, zato je Riharda z odgovorom spravila v zadrego.
»Kako pa veš, kaj sem želel vprašati?«
»… saj ne vem, si pa to želim.«
Ugajala mu je samozavest in spontanost, s katero je to izgovorila. Morda je to priučeno, saj je pravnica. Velikokrat se znajde v situacijah, ko ji ne sme zmanjkati besed. Želel si je, da bi tudi sam odvrnil s kančkom več odločnosti v svojem glasu, vendar je raje zavil na drugo temo, da je slučajno ne bi preplavilo solzavo razploženje. Česar pri ženskah ni prenesel, so bile solze v očeh ali stanje na robu joka. Ni bil prepričan ali bi tudi Sara podlegla skušnjavi cmeravosti, morda ob slovesu, zato je poskušal preusmeriti tok njenih misli.
»Imaš že načrt za današnji dan?«
»Misliš, kaj bom delala?«
»… kot ponavadi: najprej bom pri Ani poslušala poročanje, če je prišla kakšna pošta zame s sodišča, tu so roki zelo pomembni ali je šef kaj naročil. Potem bom skupaj s papirji šla v svojo pisarno. Morda bom s katerim od kolegov malo poklepetala, precej mlajši so od mene in polni hudomušnosti. Radi stresajo šale. Sledil po pregled rokovnika, kaj so prednostne naloge in nato branje listin, spisov.«
»Precej dolgočasno, vsaj zame,« je bila Rihardova opazka.
»Ja, na videz se zdi dokaj neustvarjalno, pa ni. Odgovori niso vedno na dlani. Velikokrat se je potrebno poglabljati v literaturo, sodno prakso, dobesedno raziskovati in to rada počnem. Tu res pride do izraza posameznikova inovativnost v povezovanju vsega naučenega, prebranega ali pravna logika. Gotovo je tudi pri tvojem delu podobno, vsak dan je potrebno stati pred platnom, praznim listom papirja in ga napolniti s čimerkoli že. A ni tako?«
»Ni čisto tako kot pri tvojem delu. Podobno. Jaz precej časa nosim idejo ali njeno zasnovo v glavi in jo šele, ko je povsem zrela, upodobim. Se pa zgodi, da začetne poteze, začetek stvaritve tudi zavržem. No, ne dobesedno. Preprosto odložim na stran in se morda kasneje vrnem k zasnovi in čez nekaj časa nadaljujem. Kar nekaj se je nabralo tovrstnih idej v moji karieri. Nekoč, ko bom star, bom s tresočo roko vse to zbral in si rekel: To so bili moji začetki ali pa nedokončane misli.«
Sari se je zdelo, da se z besedami malo poigrava z njo, vendar mu ni zamerila. Sproščen klepet je naravnost sodil v njun jutranji navidezni ritual.
»Se ti zdi, da boš Afganistancu uspela pomagati?« je preusmeril vsebino njunega pogovora.
»Se ti zdi, da boš Afganistancu uspela pomagati?« je preusmeril vsebino njunega pogovora.
»Hmmm, nisem še stoodstotno prepričana. Doslej zbrani dokazi kažejo na to, da imam v rokah dobre argumente, da lahko sprožim revizijski postopek. Zakaj te pa to zanima?«
»Kar tako,…ker mi je preprosto mar za te ljudi. Ne razumem, zakaj so nekateri nestrpni do beguncev. Ti ljudje so prišli od zelo daleč, premagovali dobesedno gore in morja, šli skozi gozdove, mnogotere nevarnosti, za to da si zagotovijo preživetje. Res ne razumem.«
Saro je presenetilo njegovo razmišljanje. Ni ga pričakovala.
»Si spoznal katerega od njih tudi od blizu?«
»Ja!«
S pritrdilnim odgovorom je Saro osupnil, da ni našla pravih besed za nadaljevanje, čeprav si ga je želela še kaj vprašati.
»Te zanima, kako?«
Prikimala mu je.
»Učil sem risati otroke v azilnem domu. Šlo je za skupino Sirskih beguncev, družine z otroki. Nagovoril me je prijatelj. Zanje so organizirali razne prostočasne dejavnosti, od učenja slovenščine, nogometa, petja, likovne vzgoje.«
»Koliko časa pa si to počel?«
»Učil sem risati otroke v azilnem domu. Šlo je za skupino Sirskih beguncev, družine z otroki. Nagovoril me je prijatelj. Zanje so organizirali razne prostočasne dejavnosti, od učenja slovenščine, nogometa, petja, likovne vzgoje.«
»Koliko časa pa si to počel?«
»Kakšne pol leta. Nekateri so se vrnili, drugi nadaljevali pot naprej v Evropo k sorodnikom v druge države. Mislim, da je nekaj družin ostalo pri nas. Našli so jim zaposlitve, stanovanja, uredili status. Prijateljujem pa še naprej z enim. Mlajšim moškim, ki se je šolal za oblikovalca ali nekaj podobnega in ima nagnjenje do slikanja. Njegov oče naj bi imel galerijo in prodajal slike. Prosil me je za učne ure. Občasno še prihaja k meni. Našel si je delo v tiskarni. Oblikuje naslovnice knjig.«
Saro je Rihardova pripoved čisto prevzela. Še bi kaj vpašala, dokler je ni opomnil, da se bliža deseta ura, ko naj bi prišla v pisarno, kot je obljubila malo prej.
Pred odhodom jo je ponovno objel, poljubil na čelo in pogladil po laseh. – Bo to postalo običaj? – je pomislila Sara. – Tudi če ne, meni prija.
»Tukaj imaš ključ mojega stanovanja.«
Sara ga je vprašujoče pogledala, česa takega res ni pričakovala. Da ji moški po dveh intimnih srečanjih ponudi ključ svojega stanovanja.
»Predpostavljam, da se želiš srečevati z menoj. Toliko si me že spoznala, pri umetnikih je čas zelo izmuzljiv. Ne bi želel, da me čakaš pred vrati, ko se bova zmenila.«
Ni vedela ali bi tej opazki pripisala kaj hudomušnosti ali tako pač z njim stojijo stvari.
»Razumem,« je hitro odgovorila. Laskalo ji je njegovo zaupanja, ni si želela, da si premisli. Tokrat je res naivno sprejela to kot zaupanje. Šele precej kasneje je prišla do spoznanja, da je Rihard predvsem praktičen, kar se tiče žensk.
Sara je hodila s kar nekaj moškimi, med njimi so bili tudi mlajši od nje. V razmerjih si je ljubezen večinoma predstavljala, nikoli je resnično ni živela. Resničnosti jo je bilo strah. Strah pred tem, da se bo nekega dne res zaljubila. Za trenutek je pomislila, da bi to z Rihardom tahko bilo takšno razmerje.
V hitenju proti pisarni se ji je vse zdelo nekam igrivo, mimoidoči nasmejani, da bi najraje vsakega od njih posebej objela. Tako prešerna je pozdravila tudi svoje sodelavce, ko je prišla v pisarno, ki pa se niso kaj dosti menili za njeno dobro voljo. Le Ana je opazila, da je danes drugačna, predvsem manj zapeta, sproščena in zamuja. Že na vratih jo je ustavila:
»Drobnič želi govoriti s teboj.«
