Foto: „Kadar iz filma ‘Ko će pokucati na vrata mog doma“, ZagrebDox (z magazinske/ spletne strani ZagrebDox)“
Starec in konj: h kritiki »dobrega bosanskega človeka«
Ko će pokucati na vrata mog doma (Maja Novaković, 2024, Bosna in Hercegovina in Srbija)
Kdo bo potrkal na vrata mojega doma je unikaten film. Prvič sem ga gledal kot dokumentarec in drugič kot igrani celovečerec. Da gre za dokumentarec, sem bil zlahka prepričan, ne zgolj zato, ker sem ga videl na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc. Film namreč nima zgodbe, osredotočen pa je na neposredno življenje narave, živali in človeškega lika, na praktična opravila. Je filmska pesem in nikakor ni podoben pripovednim celovečercem. Samota in beda, ki jima v njem pričujemo, sta me globoko, do srži pretresla, tako da sem se moral umakniti iz družbe in izkušnjo ogleda predelati v samoti. Srčno sem si želel, da tako žalostnih življenj na svetu ne bi bilo in sem se spraševal ali bom lahko videno odmislil. Potem pa sem med brskanjem po internetu spoznal, da v resnici ne gre za dokumentarec, četudi morda zajema motive iz resničnega življenja.
Glavni protagonist je starec z dolgimi sivimi lasmi in dolgo sivo brado, ki živi v zapuščeni hiši na robu vasi, na pobočju hriba in v bližini gozda. Druži se predvsem s svojim konjem, pa tudi z mačkama in psom. Igra ga Emin Bektić, ki je zanimiva osebnost iz Srebrenice, kamor se je vrnil po daljšem obdobju dela v Nemčiji. Za razliko od lika, ki ga kot naturščik igra v filmu, je poročen, ima hčerke in stabilnejše materialne življenjske pogoje.
Maja Novaković (1987, Srebrenica) je doktorska kandidatka, ki raziskuje poetiko dediščine Sergeja Parajanova. Njen prvenec Then Comes the Evening je premierno prikazan na Visions du Réel (2019) in si z nagrado na festivalu Full Frame Documentary Festival pridobil kvalifikacijo za nagrado OSCAR®. Film je prejel več kot 50 nagrad, bil prikazan na več kot 130 festivalih — med drugim Hot Docs, Sarajevo FF, SFFILM, Camerimage, Jihlava — ter se uvrstil med nominirance za Cinema Eye Honors in na Doc NYC Short List. Je tudi udeleženka programov Sarajevo Talents in IDFAcademy.
Ko sem to ugotovil, sem se počutil prevaranega, zdelo se mi je, da me je film zapeljal v močna, premočna čustva. Olajšano sem ga lahko odmislil in do njega sem, ne da bi to želel, razvil nekakšno animoziteto. Zato me je drugi ogled presenetil – film me je, tokrat brez iluzij, da dokumentira dejansko zgodbo živeče osebe, še bolj prepričal, mi pokazal nove umetniške razsežnosti svoje poetike.
Ne glede na to, da ne gre za dokumentarec, se vseeno lahko obrnemo k realijam, ki ga obdajajo, in v njih iščemo odgovore na njegove skrivnosti. Oprijel se bom dveh. Maja Novaković, mlajša režiserka, prav tako iz Srebrenice, je na filmskem festivalu v Sarajevu dejala, da je film med drugim tudi poklon bosanskim hribom. Bektić pa se je v nekem nepovezanem intervjuju skliceval na bogumilstvo.
Maja Novaković, mlajša režiserka, prav tako iz Srebrenice, je na filmskem festivalu v Sarajevu dejala, da je film med drugim tudi poklon bosanskim hribom. Bektić pa se je v nekem nepovezanem intervjuju skliceval na bogumilstvo.
Ti dve informaciji ponujata interpretativni ključ, ki odpira marsikatera vrata v večplastnem simbolnem svetu filma, ki se odvije skoraj brez besed, z dvema krajšima dialogoma, otroškim petjem in krajšimi monologi ter zaključnim posnetkom petja pevskega zbora. Večinoma je prost človeškega jezika. Zvočni tempo mu dajejo naravni zvoki okolja in skrbno izbrane ter subtilno vtkane glasbene poteze.
Bogumilstvo je bilo heretično katoliško verovanje, ki je bil najbrž prisotno v srednjeveški Bosni in njenem kraljestvu. Bošnjaki v njem iščejo podlago za nacionalno identiteto in njegov pomen morda precenjujejo, medtem ko ga nacionalistično usmerjeni zgodovinarji na straži sosednjih nacionalizmov, hrvaškega in srbskega, seveda zanikajo. Vsekakor pa sta močno dualistično doživljanje sveta in etika, ki iz njega izhaja, prisotna na znamenitih bosanskih stečkih, srednjeveških nagrobnih spomenikih s prepoznavnimi epitafi. Ti epitafi so polni presunljive poetičnosti in neverjetnih, nadčasnih eksistencialnih uvidov.
Za dualizem je značilno verovanje, da obstajata dva stvarnika, dobri in slabi, ki je ustvaril obstoječi svet, v katerem živimo. Zato je ta poln neodpravljivega trpljenja in je vreden le intenzivnega zanikanja. To zanikanje je zato neogibno tudi performativno in se odraža v značilnem performativnem bosanskem »jamranju«.
Prav določena kultura trpljenja, ki je prisotna med bosanskim ljudstvom, in je verjetno ni mogoče zlahka reducirati na objektivne družbene in zgodovinske okoliščine, bi lahko predstavljala vez s srednjeveškim bogumilstvom. Po drugi strani pa je jasno, da še bolj pride do izraza in se po svoje prilega objektivni zgodovinski in sedanji stvarnosti bosanske družbe, zaznamovani z vojno, genocidom, razpadom institucij in gospodarstva.
Prav določena kultura trpljenja, ki je prisotna med bosanskim ljudstvom, in je verjetno ni mogoče zlahka reducirati na objektivne družbene in zgodovinske okoliščine, bi lahko predstavljala vez s srednjeveškim bogumilstvom.
Prav bogumilstvo je vez z bosanskimi hribi, ki jih omenja režiserka. Zaradi skrivnostne preteklosti in dejanskega mešanja najrazličnejših verskih tokov skozi zgodovino, zaradi svetih pečin in samostanov, ki se v njih nahajajo, so zaznamovani z mistično avro. Ki se odraža tudi v fascinantnih popkulturnih fenomenih, kot je vera v obstoj bosanske piramide pri Visokem. A ne gre zgolj za mistifikacijo in komično prevaro. Bosanska hribovja dejansko imajo posebno atmosfero, prežeto s posebnostmi podeželskega življenja, tradicije in človeške vezi z naravo. Nudijo priložnost za občutenje miru, zgodovine, za refleksijo in meditacijo.
Na ta način pojasnimo navidez skoraj absolutno samoto brezimnega protagonista filma. Živi v hiši, ki jo lahko retroaktivno interpretiramo tudi kot zapuščeno. Na steni se nahaja zelo stara črnobela fotografija poročnega para, v katero posvečeno in melanholično zre. Dodelana je celotna koreografija bede. Junak je ostarel in se okorno premika, skromen zajtrk si pripravi na prastari kuhalni plošči, nosi vedno ista oblačila, greje se ob enako stari peči, kjer skrivnostno in z neskončno zazrtostjo v preteklost ter hrepenenjem molče gleda v temo. Vstaja in spat lega sam. Ima soseda, s katerim ne more vzpostaviti osebnega odnosa, da bi mu zaupal svojo bolečino. Najprej ga sosed prosi, da mu v gozdu s pomočjo konja, ki bo vlekel, priskrbi drva. Ko ga vabi na kavo ali rakijo, ga ta zavrača s frazami o tem, da so vsi ljudje zaposleni in da vsak bije svojo bitko. Drugič stopi mimo njegove hiše pri gozdu, na robu vasi in ga zopet zavrača z enakimi frazami, med drugim s to, da bodo tako ali tako vsi umrli. Junak se nahaja obdan s popolno pozabo človeštva.
Dodelana je celotna koreografija bede. Junak je ostarel in se okorno premika, skromen zajtrk si pripravi na prastari kuhalni plošči, nosi vedno ista oblačila, greje se ob enako stari peči, kjer skrivnostno in z neskončno zazrtostjo v preteklost ter hrepenenjem molče gleda v temo. Vstaja in spat lega sam.
Vendar pa se v njegovi notranjosti, onkraj človeškega jezika, odpirajo nesluteni svetovi. Njegov odnos s konjem, drugimi živalmi in naravo je bogat s pomeni, ki pa jih ni mogoče zajeti v domačnost človeškega jezika, ki tke odnose. Potopljen je v bujen kozmos, ki pa se mu stalno izmika. Njegova bujnost, ki je drugim ljudem, zatopljenim v površinskost vsakdanjega življenja, nedostopna, je tako dar kot prekletstvo. Enega ni mogoče ločiti od drugega. Na dosegu roke ima vse, vendar se ga ne more oprijeti. Zunaj je lažni svet, ki ga je, če se navežemo na gnostično verovanje, ustvaril zlobni stvarnik in ga napravil privlačnega ter smiselenga za množico. Le preko notranje poti zanikovanja pa se odpira pot v avtentični svet, ki ga je ustvaril dobri stvarnik; a na notranjo pot je možno stopiti le preko trpljenja zaradi izdaje zunanjega sveta.
Stran filma At the Door of the House Who Will Come Knocking (slovensko: “Ko će pokucati na vrata mog doma”) na uradni strani festivala ZagrebDox — v galeriji “Image”.
V tem se izraža neuresničenost oziroma celo neuresničljivost, ki presega neuresničljivost naših življenjskih ciljev, življenjska razočaranja, kakorkoli silovita že so. Gre za absolutno tišino, ki v sebi nosi ves pomen. Pomen, ki ga ni mogoče slišati. Mogoče se mu je le približati in hrepeneti po njem.
Posebej pretresljiv je prizor na koncu filma, ko se protagonist izpove konju. Zaupa mu, da sanja nekoga in misli, da ga bo zagledal pred seboj, ko se zbudi, a njega ni. Starec njega vidi in misli, da morda tudi ta, po katerem hrepeni, vidi njega. Izpoveduje se konju, za katerega ve, da ga sliši in razume, a mu ne more odgovoriti. Konju, ki je v svoji nedostopnosti, obenem pa svojem brezpogojnem tovarištvu popolna prisotnost in popolna odsotnost hkrati. Ko tak je bitje, s katerim lahko doseže vse, s katerim lahko, kot pravi, preskoči hrib in s katerim ostane ujet v večni osamljenosti.
Izpoveduje se konju, za katerega ve, da ga sliši in razume, a mu ne more odgovoriti. Konju, ki je v svoji nedostopnosti, obenem pa svojem brezpogojnem tovarištvu popolna prisotnost in popolna odsotnost hkrati.
Kdo je ta, ki ga sanja in si ga želi videti? Umrli prijatelj, sorodnik? Morda gre za aluzijo na konja, ki ga je Bektić izgubil v svojem dejanskem živjenju, in o katerem govori v enem od intervjujev. Konja, ki ga še vedno pogreša, ki se ga spominja in ki ga je pokopal v gozdu na hribu in v njegov nagrobnik vklesal spominsko pesem. Novodobni stećak, torej.
V neskončni notranji pokrajini, v kozmologiji čistega zla in čistega dobrega, čas dobi nov pomen. Čas je prizorišče večnosti, ni več linearen, temveč cikličen. Mešajo se letni časi, obdobje snega in obdobje zelenja, ne da bi se razjasnilo, kaj je prej in kaj potem. Iz dreves prihajajo in vanje ponikajo otroci. Ne vemo, če so odsev preteklosti ali napoved prihodnosti. Mikrokozmos pa postane makrokozmos.
Bolj kot se premikamo v samoto, v posamičnost, mikrkokozmos, bolj ta dobiva razsežnosti bujnega makrokomosa. Hribovsko gozdovje v sebi zajema vse, kar je bilo in kar naj bi še bilo. Ponavlja se klasična ontološka predstava: če gremo vase, odkrijemo absolut in če bi imeli neskončno pretanjen mikroskop, bi na drugi strani njegove cevi odkrili neskončno veliko vesolje, tako kot ga odkrivamo s teleskopom. Človeški možgani so najkompleksnejši objekt v vesolju, pravijo. Eden najbolj markantnih prizorov tega filma, ki se posvečajo mikrokozmosu kot makrokozmosu je prizor polža, ki počasi ponika in nazadnje ponikne v gozdno podtalje. V njem je simbolno zajeto potovanje v notranjost, rast skozi manjšanje.
V okvirih takšne dualistične kozmologije se nahaja tudi določen mazohizem. Čarobni bosanski hribi so zakleti. Iz nesreče in samote ne pridemo do nekega presežka, samota se zgolj širi in si nalaga novo trpljenje. V mistiki, ki ni ne islamska ne katoliška ne pravoslavna, ne monistična, ne trinitarna, temveč dualistična, je slaba neskončnost. Lahko bi rekli defetizem. Ki je samonaložen.
V mistiki, ki ni ne islamska ne katoliška ne pravoslavna, ne monistična, ne trinitarna, temveč dualistična, je slaba neskončnost. Lahko bi rekli defetizem. Ki je samonaložen.
Nanjo lahko pogledamo tudi z zunanje perspektive, kar je težko, saj pred nas stopa kot eksotika, kot Drugost, ki jo je zapovedano spoštovati. Z zunanje perpsektive tudi težko pridemo do kritične obravnave, saj je z nje pravzaprav težko vedeti, zakaj gre – zaznavamo le njen mistični učinek, ki nas začara. Potrjuje se nam kliše dobrega bosanskega človeka – bosanski človek pa je v resnici dober zato, ker trpi in ker nam s svojim trpljenjem odstira vrata v neslutene skrivnosti zlohotnega in dobrotnega vesolja, v nekakšno harmonijo jina in janga, ki pa je zanj v resnici popolna disharmonija.
Vendar v tem mazohizmu ni ničesar nujnega. Gre, kot rečeno, za performirani safer. Gre za zanikanje sveta in življenja, ki se predstavlja kot plod tega, da svet in življenje zanikata njega samega – dobrega bosanskega človeka. Gre za vrsto (samo)manipulacije, za optično iluzijo. Ta je veličastna v svojih estetskih razsežnostih, kot se kaže v lepoti bosanske poezije, pripovedništva in navsezadnje obravnavanega filma. Podtalni dualizem nam odpira zanimive ontološke perspektive, treba pa je biti pozoren na moment, ko se alternativa začne kazati kot edina možnost.
Vedno lahko iz globine, ki preganja celotno evropsko novoveško zgodovino, iz globine nezavednega, individualnega ali kolektivnega, vrnemo nazaj na površino luči, iz gozda stopimo med ljudi. S tem pa se vrnemo na izhodiščno vprašanje razmerja med dokumentarnim in igranim. To, da sem film lahko sprejel kot dokumentarni, je natanko plod te optične iluzije, ki sem jo opisal. Padel sem na finto o samonaloženem safru kot ultimativni – torej dokumentarni – resničnosti. In razočaranje, ki je sledilo, ko nisem več mogel mazohistično trpeti z domnevnim dokumentarnim protagonistom, je posledica razblinjenja opisanega performativnega trpljenja.
Vedno lahko iz globine, ki preganja celotno evropsko novoveško zgodovino, iz globine nezavednega, individualnega ali kolektivnega, vrnemo nazaj na površino luči, iz gozda stopimo med ljudi. S tem pa se vrnemo na izhodiščno vprašanje razmerja med dokumentarnim in igranim.
Na družbeni ravni tovrstni misticizem služi reprodukciji kulture defetizma, celo uživanja in vztrajanja v porazu. Njegovo zanikanje življenja ne gre v prid duhu, saj je ta zgolj sprevrnjena imanenca. Z ničemer zares ne transcendira obstoječega stanja, s tem, ko ga zanika, ga v resnici potrjuje in legitimira. Ne služi zanikanju obstoječih materialnih pogojev in revolucionarni motivaciji, saj je edina alternativa materialnim odnosom moči slaba neskončnost, neskončnost materialnega poraza, ki se razteza čez preteklost in prihodnost, čez materialno večnost. Dobri bosanski človek je dobra žrtev. In usoda žrtve je v tem oziru samoizbrana.
Film Maje Novaković je vrhunska filmska umetnina, ki nam odpira vpoglede v največje globine in največje zagate človeškega stanja s perspektive bosanskih hribov. Gledalcem pa ponuja svojstven interpretativni izziv, ki ga velja sprejeti povsem angažirano in nikakor ne pasivno.
Vprašanje ali gre za dokumentarec ali igrani film le navidez rešuje oznaka »dokufikcija«. Ta bi nas lahko zavedla v mišljenje, da film dejansko vsaj do neke mere verno dokumentira življenje neke konkretne osebe. Kar pa ni res. Gre za film, ki z dokumentarnimi sredstvi prikazuje fikcijo neke idealnotipske osebnosti – dobrega, trpečega bosanskega človeka.
