Fotografija: naslovnica knjige Zgodovina moderne Palestine
Ilan Pappe: Zgodovina moderne Palestine (Cankarjeva založba 2025, prevedla Irena Trenc Frelih)
Ko sem si med branjem s kolegom izmenjal nekaj opazk o obravnavani knjigi, je poudaril, kako nenavadno se zdi, da do objave njenega prevoda v slovenščini nismo imeli preglednega zgodovinskega dela o Palestini, glede na to, kako pomembno je palestinsko vprašanje v Sloveniji. Morda ima prav. Ob bogati produkciji prevodnih del s področja humananistike, med katerimi so teoretskozgodovinska dela, tudi taka, ki se ukvarjajo z Zahodno Azijo, manko preglednih, širše dostopnih zgodovinskih del bode v oči. Sovpada pa s pogosto površnostjo poročanja in javne razprave, tudi v okvirih moralne obsodbe genocida.
Od splošne civilne družbe je trenutno težko pričakovati teoretski fokus, upravičeno pa lahko zahtevamo informiranost.
Če bi že prej lahko brali Zgodovino moderne Palestine, bi bila tudi zavest o zgodovinski globini okupacije Palestine morda večja in manj bi bilo omejujočega ter pogosto zavajajočega fokusa na zgolj obdobje po oktobru 2003 ali leta 1967.
Izjemno pomemben doprinos dela je, da se ne ustavi pri ilegalni okupaciji leta 1967, temveč vedno znova problematizira sam nasilni nastanek sionistične etnodržave, da bi pokazal njeno problematičnost že v zasnovi. Okupacija novih ozemelj od leta 1967 in genocid sta le izida te zasnove. A bolje pozno kot nikoli … Oziroma – glede na to, da je knjiga v tem oziru izšla relativno pozno, je zdaj naslednji najboljši trenutek za njen izid.
Njen avtor Ilan Pappe je mednarodno znan judovski intelektualec iz sionistične države v egzilu, ki veliko svoje pozornosti posveti strukturni in moralni kritiki države, iz katere je prišel. Spada v skupino tako imenovanih novih zgodovinarjev, ki so vzniknili v devetdesetih in z resnim delom pod vprašaj postavili sionistično uradno pripoved. V zadnjih letih smo ga lahko opazili v številnih svetovnih medijih. Zavzema se za razpustitev trenutne sionistične etnodržave in ustanovitev ene demokratične države z dvema ljudstvoma. Zadnji vnosi v besedilo knjige so iz leta 2021 in v komentarju politične realnosti je implicirana mračna slutnja, ki se je malo zatem začela uresničevati.
Njen avtor Ilan Pappe je mednarodno znan judovski intelektualec iz sionistične države v egzilu, ki veliko svoje pozornosti posveti strukturni in moralni kritiki države, iz katere je prišel. Spada v skupino tako imenovanih novih zgodovinarjev, ki so vzniknili v devetdesetih in z resnim delom pod vprašaj postavili sionistično uradno pripoved.
Svoj prikaz začne v otomanski Palestini, ki tedaj še ni nosila tega imena, temveč je bila razdeljena na različne upravne okraje. Prikaže strukturno tradicionalne družbe današnjih Palestincev, ki je bila izrazito polarizirana na ruralni in urbani del. Na podeželju so vladali klani s komunitaristično ureditvijo, mesto pa je pripadalo veljakom, uradnikom in trgovcem. Svojega fokusa ne prepušča le elitam, temveč ga posveča tudi nižjim slojem in ženskam. V tem okvirju vseskozi kritizira pojmovanje zgodovine kot linearnega poteka modernističnega napredovanja. Pokaže, denimo, otoke svobode žensk že v predmoderni dobi, ter kako je prihod kapitalizma slabo vplival na lokalno podeželsko prebivalstvo in kasneje tudi na veljake ter kako je razbil določeno organsko prepletenost regionalnega gospodarstva.
Kapitalizma in modernosti niso prinašali zgolj na silo od zunaj, temveč tudi na podlagi razrednih interesov od znotraj. Ključni svetovnozgodovinski pradogodek pri kolonizaciji današnje Palestine pa je bila krimska vojna, po kateri se je med Evropejci in ruskimi Judi (ki so bili pogosto preganjani) precej razplamtelo zanimanje za deželo, tako med sionisti kot med krščanskimi misionarji s kapitalskimi interesi in kapitalisti v ozadju.
Ključni svetovnozgodovinski pradogodek pri kolonizaciji današnje Palestine pa je bila krimska vojna, po kateri se je med Evropejci in ruskimi Judi (ki so bili pogosto preganjani) precej razplamtelo zanimanje za deželo, tako med sionisti kot med krščanskimi misionarji s kapitalskimi interesi in kapitalisti v ozadju.
Pri tem bi rad izluščil tri ključne razloge za tovrsten prodor iz materije, ki jo popisuje in obdeluje Pappe. Eden je prepoved obresti v islamskem svetu, zaradi katere so muslimanski veljaki zaostali v porarjajoči se kapitalistični tekmi. Res pa je, da je dovoljenje za poslovanje z obrestmi prispevalo k vzponu pravoslavnih palestinskih kristjanov, ki pa jih je bilo najbrž premalo, da bi lahko oblikovali nacionalno hegemonijo. Naslednji razlog je prodajanje veleposestniške zemlje, ki je bila prej pogosto podeljena v skupno upravljanje in koriščenje znotraj muslimanske institucije vakuf. To zemljo so začeli kupovati sionisti. Tretji razlog pa je nerazvitost nacionalne ideje pri muslimanih nasploh.
Osmanski imperij, ki je poprej vladal območju, je slonel na verski, ne na nacionalni identiteti. Pomanjkanje nacionalne ideje ob razpadu predkapitalističnega produkcijskega načina s poudarjenimi elementi medrazredne simbioze je preprečilo, da bi prišlo do občutka nadrazredne povezanosti med arabskim ljudstvom, ki je bila že značilna za zahodne nacionalne kapitalistične države. Tudi tu so prednjačili arabski kristjani in muslimani, šolani na krščanskih univerzah, vendar je bilo nacionalne zavesti preprosto premalo, da bi lahko vzpostavila funkcionalno nacionalno celoto, konkurenčno sionistični operativnosti. Vse omenjeno je šlo na roko vedno bolj ambicioznim in agresivnim sionistom. Slednje, pomanjkanje nacionalne ideje pri muslimanskih ljudstvih, lahko razumemo tudi kot enega od ključnih faktorjev pri dejstvu, da so v bosanski vojni daleč največ civilistov izgubili Bošnjaki in da je bilo nad njimi storjenih daleč največ zločinov. Kajti tista ljudstva, ki nacionalno identiteto, “namišljeno skupnost” (Benedict Anderson) oblikujejo prej, so tudi bolj organizirana pri zasledovanju (domnevnih) skupnih nadrazrednih interesov.
Slednje, pomanjkanje nacionalne ideje pri muslimanskih ljudstvih, lahko razumemo tudi kot enega od ključnih faktorjev pri dejstvu, da so v bosanski vojni daleč največ civilistov izgubili Bošnjaki in da je bilo nad njimi storjenih daleč največ zločinov.
Modernizacijo po Pappeju lahko tako razumemo predvsem skozi prizmo usklajevanja družbene oblike s kapitalizmom kot predpogoja za nastanek nacionalne države. Avtor tega nikjer ne eksplicira, saj se ne spušča v teoretske razprave. Poleg tega ta del knjige, ki je v našem oziru morda najpomembnejši, v samem besedilu ni izpostavljen. Gre za, kot rečeno, pregledno delo in ne za teoretsko. Vendar pa so implicitni poudarki različnih kontekstov in selekcija informacij bržčas pogojeni s Pappejevo socialistično orientacijo, ki predpostavlja poznavanje marksovske oziroma svetovnosistemske kritike politične ekonomije.
Za sionistično nacionalno samoprepoznanje je bistven ekonomski protekcionizem, ki so ga vzpostavili v tridesetih letih, v času britanskega mandata, ko so judovsko kapitalistično gospodarstvo izolirali od Arabcev. Sledil je tudi nastanek judovskega sindikata, s čimer se je udejanjila nadrazredna protislovna enotnost, kakršno zahteva nacija. Da je bila želja po državi na račun Arabcev prisotna že dolgo pred nakbo leta 1948, je razvidno iz depeš, tudi take, ki je leta 1918 predstavila pogoje katerimi bodo Arabci v okviru nove države smeli ostati na svoji zemlji. Demografski in topografski načrt vasi, iz katerih so bili Arabci pregnani, pa je bil pripravljen pred vojno.
Da je bila želja po državi na račun Arabcev prisotna že dolgo pred nakbo leta 1948, je razvidno iz depeš, tudi take, ki je leta 1918 predstavila pogoje katerimi bodo Arabci v okviru nove države smeli ostati na svoji zemlji. Demografski in topografski načrt vasi, iz katerih so bili Arabci pregnani, pa je bil pripravljen pred vojno.
Kasnejša sionistična etnodržava pa s tem ni postala gospodarska zgodba o uspehu, ne glede na visoko produktivnost. Skozi njeno zgodovino so jo pestile različne krize in velika razslojenost. Iz arabskih dežel, predvsem iz Maroka priseljeni Judje, mirzahi, večinoma sodijo v najnižji sloj judovske družbe in njihovo podrejeno, nekvalificirano delo je pomemben del izraelskega gospodarstva. Enako pomembno je bilo skozi čas delo Palestincev na okupiranih ozemljih, ki je slonelo na klasičnem apartheidskem kolonialnem izkoriščanju, podobnem kot v Južnoafriški republiki. Pomemben del gospodarstva pa predstavlja še vojna industrija, kar pomeni, da je sionistična država strukturno vezana na perpetuiranje vojn.
V zvezi z gospodarstvom se v javnosti včasih omenja domnevno enakopraven položaj arabskih državljanov sionistične etnodržave. Pappe pokaže, da temu ni tako: obstaja sistematična diskriminacija pri šolanju in možnosti izbire poklica. Mnogi se niti ne morejo prijaviti v vojsko, služenje kateri je v imenu državne varnosti predpogoj za delo v različnih industrijskih panogah. V nasprotju s sionistično pripovedjo o tem, da si je “Izrael” prizadeval za normalizacijo, Pappe predstavi tudi ključne momente poskusov integracije na pobudo Arabcev, ki pa jim je država vselej stopila na pot.
V zvezi z gospodarstvom se v javnosti včasih omenja domnevno enakopraven položaj arabskih državljanov sionistične etnodržave. Pappe pokaže, da temu ni tako: obstaja sistematična diskriminacija pri šolanju in možnosti izbire poklica.
Pappe, ki sega od otomanskega obdobja naprej, predstavi tudi zgodovino intifad, lažnih mirovnih sporazumov in pogajanj kot je bil oselski in formiranje odporniških gibanj, sprva laičnih, nato verskih. Na začetku so pomembno vlogo v boju igrale komunistične in socialistične ideje ter organizacije, ki pa so s propadom Sovjetske zveze in neoliberalno globalizacijo, ki je zajela vse sloje in jo utelešajo Netanjahujeve politike v različnih vladah, skoraj kaste izraelske družbe, stopile v ozadje. Nacionalno idejo je ponesla religija, ki je Pappe kot ne obravnava podcenjujoče, kot nekakšen evoluciski ostanek, temveč kot trdoživ in prilagodljiv fenomen, zmožen nagovarjati in mobilizirati ljudi v različnih obodbjih. Tako osvobodilna gibanja kot tudi sionistično zatiralska. Tudi v tem pogledu kot v pogledu pravic žensk v razmerju do modernizacije njegovo pisanje ni enoznačno.
Tu in tam se med branjem srečamo s kakšnim pomenskim protislovjem, za katerega ni jasno ali gre za zmedo v izražanju ali izgubo v prevodu. Tovrstna protislovja se pojavljajo predvsem v določenih delih knjige.
Zgodovina moderne Palestine je obvezno branje za vse, ki se jih je položaj v Palestini dotaknil in takih, ki se jih ni, je precej malo. Napisana je za najširše občinstvo. Humanistično izobraženi bralci pa bodo iz nje lahko potegnili tudi spoznanja preko ključev, ki jih je Pappe v delu pustil iz svoje nazorske pozicije.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
