Uradna spletna stran Vicky Leandros: Vicky Leandros Official Website
»Tu t’en vas
L’amour a pour toi
Le sourire d’une autre
Je voudrais mais ne peux t’en vouloir«,*
je prepevala ljubka grška pevka Vicky Leandros v svoji pesmi Après toi, s katero je leta 1972 nastopila za Luxembourg na Eurovision Song Contest 1972.
Neža in Cene sta se nežno stiskala ob prižgani sveči in ob izbrani ter prijetno ohlajeni buteljki. Več mesecev sta čakala in končno dočakala ta večer, ko bi lahko spremljala izbrane pesmi evropskih narodov. Obetala sta si užitek, četudi naj bi trajalo dolgo v noč.
Kot vsi drugi pevci in pevke, je bila tudi ta pevka, skupaj s svojo spremljevalno skupino, uglajena. Dolgi rjavi lasje so ji padali na gola ramena. Ne preveč vpadljiv dekolte je še bolj poudarjal njeno lepoto in eleganco v dolgi izbrani obleki, ki jo je nosila tisti večer. Izraz na njenem obrazu se je ujemal z nežnostjo in otožnostjo čudovite pesmi, gibi njenega telesa so delovali skladno.
Neža in Cene sta bila takoj odločena: »Ta je najboljša in mora zmagati.«
Kozarca sta v hipu izpaznila, česar sploh nista opazila. Šele ko je bilo konec nastopov, sta si dolila.
»Čakala bova do konca glasovanja in proglasitve zmagovalne pesmi. Zagotovo bo Après toi.«
In v takšnem napetem čakanju sta si delila nežnost, ki v takšnih trenutkih ni nikoli odveč. Čez devet mesecev je na svet privekal njun prvi otrok.
Izplačalo se je.
Vicky je zmagala.
***
Kot bi trenil, sta dopolnila petdeset let. Na srečo se ni uresničil tisti nenavadni rek: »Enkrat tisoč in nikoli več tisoč.«
Neža in Cene nista več povsem prepričana, ali je še smiselno slediti skoraj mesečnemu vrvežu okoli Evrovizije, a navada je železna srajca. Tako ju vsako leto znova premamijo bleščice, melodije in spomini na čase, ko je bila ena sama evrovizijska noč dovolj, da je odmevala vse leto.
Že nekaj let po zmagi te čudovite in nepozabne pesmi Après toi je v svet zabavne glasbe vse bolj prodiral video. Počasi, skoraj neopazno, je glasba začela izgubljati osrednje mesto. Lep glas je vse pogosteje umikal prostor vitkemu stasu in privlačni podobi. Neža in Cene sta že zgodaj slutila, kam vodi ta pot.
Kmalu je začelo primanjkovati tudi dobrih besedil in ubranih harmonij. Kot da bi pesniki in skladatelji nenadoma izginili z obličja zemlje.
A tu se zgodba ni ustavila. Kje pa. Nastopajoči so začeli tekmovati v nenavadnosti, absurdnosti in zanikanju vsega, kar je bilo nekoč lepo, skladno in ubrano. Predvsem pa v zanikanju same glasbe. Tako se je zdelo Neži in Cenetu, ki sta z vsakim novim letom težje prepoznala tekmovanje, ob katerem sta nekoč sedela z navdušenjem in zadržanim dihom.
Neža in Cene sta se sčasoma prilagodila. Dobra buteljka ni več prišla v poštev. Škoda bi je bilo, predvsem pa bi bilo to krivično do vina. Neža je raje segla po dobrem romanu, Cene pa se je zatopil v križanke. Ker se je s televizije vendarle nekaj drlo, sta sem ter tja vseeno poškilila proti zaslonu.
Petja, kot sta ga poznala nekoč, že dolgo ni bilo več. Njuni komentarji so si bili iz leta v leto bolj podobni in vse bolj črnogledi.
»Poglej, ženska z brado. Razglaša se za nekaj, kar očitno ni. Samo pozornost išče. In pri tem izrablja ljudi, ki se s takšnimi vprašanji zares spopadajo.«
»Zdaj so na odru zamaskiranci. Divje razbijajo in razgrajajo. Saj ne moreš verjeti. Na koncu nastopa so razbili še vse instrumente. To bo dela za snažilke.«
»Uh, kakšna mačka,« bi v starih, dobrih časih navrgel Cene.
Nocoj ne.
Na sebi je imela komaj kaj več kot kratko majico, pod njo pa ničesar. Med divjim poskakovanjem so ji prsi uhajale izpod blaga in tu pa tam je na plan pokukala še kakšna bradavica — enkrat leva, drugič desna, po potrebi obe. A tudi pevka je imela svoj adut. Tangice in napeta zadnjica so vsaj nekoliko popravljale vtis neusmiljenega boja za zmagovalno pesem, v katerem je bilo vse več razkazovanja in vse manj pesmi.
»Priznaj, Cene, da te ta prav nič ne rajca,« je zdaj nagajivo pripomnila žena.
»Priznam, da me ne,« je odvrnil turobno. »Ampak počakaj, še ni konec. Gotovo bo sledilo še kaj škandaloznega.«
Čakati ni bilo treba dolgo.
Na odru se je nenadoma pojavil drog. Tisti drog, ob katerem gibčne nastopajoče izvajajo točke, namenjene občudovanju in občinstvu praviloma ne pustijo ravnodušnega. Ob čudnih, skoraj živalskih krikih se je pevka divje zvijala okoli njega. Nastop se je končal tako, kot se je za takšno predstavo spodobilo. Z enim samim gibom si je slekla spodnjice in jih zavrtela nad glavo. Bile so rdeče. Čipkaste. Pravzaprav jih je bilo komaj kaj — nekaj trakov blaga, povezanih v bolj ali manj simbolično celoto.
Izkušena zakonca sta se ob pogledu spogledala in brez odvečnih besed prišla do sklepa, ki se je ponujal sam od sebe.
»Malo ljudi še gleda to,« je rekla Neža.
»In tudi brez naju bodo zmogli,« je pristavil Cene.
Kljub temu se jima še ni mudilo v posteljo. Križanke bodo rešene še to noč, lep roman pa prebran do zadnje strani. Televizor je lahko medtem nemoteno nadaljeval svojo predstavo.
***
Zdaj jih štejeta že sedemdeset. Na Evrovizijo sta skoraj pozabila. Potrdilo se je nekaj, kar je znano od nekdaj: pesem, pismo ali katerakoli zapisana beseda, ki ni vredna svojega imena, hitro potone v pozabo. Še huje — ljudje si je niti nikoli zares ne zapomnijo.
Neža in Cene pa sta se zmagovalnih pesmi še vedno spominjala. Skoraj vseh, nekako do leta 1980. Potem je šlo, po njunem mnenju, samo še navzdol.
»Spet cel mesec zganjajo ta cirkus,« je rekla Neža.
»Veš, da sem bila prepričana, da je že zdavnaj izginil.«
»Ne boš me prepričala, draga,« je odvrnil Cene, ki je zdaj že slabo slišal. »Takšne reči ne izginejo kar tako.«
»Dajva za hec pogledat. V hladilnik bom dala dobro buteljko. Tako kot v časih Après toi.«
Žene imajo vedno prav. Čeprav bi bilo včasih lažje, če je ne bi imele.
Buteljka je stala na mizi. Predstava se je lahko začela.
In se je.
Prva točka je bila nekakšno zapeljevanje dveh skoraj golih nastopajočih. Vse je bilo glasno, prenapeto in narejeno za šok. Prizor se je končal s prepirom, kričanjem in udarcem, ob katerem je enemu iz nosa pritekla kri.
Nato je nastopila skupina. Kmalu je postalo jasno, da glasba ni več glavni namen predstave. V ospredju so bili namigi, telesa in izzivanje občinstva. Tri minute so minile hitro, a dovolj počasi, da sta Neža in Cene večkrat zavila z očmi.
»Pesem je očitno nekje v ozadju,« je zamrmral Cene.
»Če sploh še je,« je dodala Neža.
Potem je na oder stopil nov par.
Začuda sta bila spodobno oblečena.
Toda videz je varal.
Že po prvih taktih je moški z nje strgal del kostuma. Ženska se je umikala, nato stekla čez oder. Občinstvo je navdušeno kričalo, režiser pa je kamere obračal tja, kjer je bilo mogoče iz prizora iztisniti največ senzacije. Lovljenje med kulisami je trajalo do zadnjih sekund nastopa.
Kriki, glasba in bliskanje reflektorjev so se zlili v eno samo zmedo.
Neža in Cene tega nista več videla.
Medtem sta že zaspala v naslanjačih.
Konec koncev sta bila med redkimi, ki so po naključju sploh še spremljali to predstavo.
Nekje drugje so bili organizatorji zadovoljni.
»Dogodek je rešen za nekaj let,« je dejal eden.
»Potem bomo morali izmisliti nekaj še bolj norega.«
»Morda,« je zamišljeno dodal drugi, »bo naslednjič treba iti še korak dlje.«
In oba sta vedela, da ne govorita več o glasbi.
***
Evrovizija bo kmalu, kmalu pozabljena. Nadomestila jo bo pesem strojnic, ki bodo regljale po Evropi.
- Ti odhajaš,
ljubezen pa te spremlja
v nasmehu druge ženske.
Rada bi ti zamerila,
a moje srce tega ne zmore.
Pesem je žalostinka o ženski, ki jo ljubljeni zapušča zaradi druge, ona pa mu kljub bolečini ne more zameriti. Zato je refren Après toi (Po tebi) tako ganljiv – govori o praznini, ki ostane za ljubljeno osebo.
