Vir fotografije: Plakat filma Cent’anni; FilmAffinity
Cent’anni (r. Maja Doroteja Prelog; Slovenija, Italija, Poljska, Srbija, Avstrija, 2024)
Film Cent’anni, slovensko »sto let«, je avtofikcijski dokumentarec, ki se ukvarja s temo sodobnih romantičnih odnosov. Gre za enega najbolje kritiško sprejetih slovenskih filmov letošnjega in lanskega leta. Med drugim je bil nagrajen z Župančičevo nagrado, Štigličevim pogledom, nagrado kritiške žirije na Festivalu slovenskega filma in drugimi …
Italijanski naslov je pomenljiv, saj je Italija subtilna rdeča nit razvoja nekega odnosa – med režiserko Majo Dorotejo Prelog in Blažem Murnom. Prikaz tega odnosa se ujema s tipično strukturno delitvijo na dobro preteklost, usodno točko preloma in nesrečno sedanjost. Preteklost je prikazana atmosferično, zabrisano, s pomočjo elektronske glasbe in specifično montažo zasebnih arhivskih posnetkov.
Vse od začetkov tipične usodne zaljubljenosti med posameznikoma, ki se počutita tako ali drugače odrezana od okolja. Ona se je v otroštvu spopadala z naglušnostjo, zaradi katere se je zapirala v samoto, on s strogim očetom, ki se ni strinjal z njegovo skejtersko strastjo, zaradi česar se je odselil ter si zgradil skejtpark, v katerem je živel. Tudi trenutek začetka zveze je idealen za veliko zgodbo, gre za konec gimnazije in zaključek najstništva, ko se otroški svet poslavlja in se začnejo graditi prve utopične dolgoročne predstave o prihodnosti.
Ona se je v otroštvu spopadala z naglušnostjo, zaradi katere se je zapirala v samoto, on s strogim očetom, ki se ni strinjal z njegovo skejtersko strastjo, zaradi česar se je odselil ter si zgradil skejtpark, v katerem je živel.
Sledi obdobje prilagajanja, v katerem se že začnejo kazati razpoke. Po prvotni fazi slepe zaljubljenosti, se med značajema začnejo kazati določena neujemanja. Ona iz partnerja ne more narediti idealiziranega zapolnjevalca notranje praznine, ki izvira od drugod; on kot praktičen in prizemljen človek ne more nuditi vedno novega vznemirjenja. Ona ga v zgodnjih dvajsetih tudi dvakrat zapusti, prvič ima zvezo z drugim fantom, kot mu je priznala šele dve leti po ponovni združitvi. Voicover govor o sami sebi je tudi ključna glasovna dimenzija gradnje pripovedi, medtem, ko konflitktni dialogi ali dialogi iz arhivskih posnetkov mozaik pestro dopolnjujejo.
Posnetek iz filma Cent’anni – vir: Variety článek o nagradi Docs-in-Progress
Faza vztrajanja v ljubezni in razočaranju se konča z boleznijo Blaža, ki se razkrije med delovnimi počitnicami na Siciliji, kjer želita skupaj posneti film. Sledi diagnoza akutne levkemije in intenzivno večmesečno zdravljenje, med katerim ni jasno ali bo Blaž preživel.
Če je prvi del filma potopljen v atmosferično, zabrisano preteklost, čas bolnišnice prežemajo temni odtenki in intimni prizori iz bolnišnice. Bolniška soba na višjem nadstropju, ki gleda na notranje dvorišče in v druge sobe na nasprotni strani noči, se kaže kot izoliran, zaporniški, nekoliko klavstrofobičen prostor. Režiserka se rada igra z odsevi same sebe pri držanju kamere, z ogledali in okni, ki dajejo poseben pečat njeni poetiki. V tem delu filma je posebej pomenljiv prizor pobritega Blaža v bolniški sobi, ki je najprej zajet na oknu sobe, nato pa neposredno, iz oči v oči, pri čemer je sprememba perspektive komaj zaznavna. Kot bi bil bolnik ujet med samim seboj in lastno senco, med spominsko podobo in konkretnim človekom, ki se bori za življenje.
Režiserka se rada igra z odsevi same sebe pri držanju kamere, z ogledali in okni, ki dajejo poseben pečat njeni poetiki.
Obdobju predanosti med zdravljenjem sledi krajše obdobje rehabilitacije doma, med katero se že zarisuje ključna težava. Preživelec se na vso moč oklepa življenja. Zdaj želi doživeti sto let – Cent’anni. Vrne se k svoji stari strasti, kolesu, in si zastavi nov cilj: posneti film o svoji kolesarski poti po Italiji – znova smo pri tej deželi – ki bi navdihoval druge bolnike z levkemijo. Tisto, kar je v klavstrofoibični, od sveta ločeni bolniški postelji, skriti hiralnici človeštva pogrešal, življenjsko silo, zrak, občutek svobode, želi zdaj ponuditi drugim kot motivacijo. Režiserka naj bi bila Maja sama.
Namesto filma dobimo osebno polomijo. Dobimo film o neuspešnem snemanju filma. Največja kvaliteta Cent’annija je, kako suvereno inkorporira metafilmsko tematiko. Nič ne bi bilo narobe, če bi dejansko dobili takšen film, kot si ga je Blaž zamislil, namreč hvalnico življenju. Gotovo je marsikaj odvisno od perspektive in tista perspektiva, ki v želji po avri alternativnosti vselej išče destrukcijo in konflikt, ni sama po sebi nič boljša. Za Cent’a’nni pa je temačnejša perspektiva dejansko zelo plodna.
Odpira ključen uvid za sodobno popkulturo, prežeto z idealizacijo viktimizacije: ljudje, ki veliko pretrpijo, ki so žrtve bolezni ali družbenih okoliščin, ne postanejo nujno boljši oziroma bolj razumevajoči ljudje, nasprotno, pogosto razvijejo obrambne mehanizme in obliko sebičnosti, ki jim je pomagala preživeti.
Odpira ključen uvid za sodobno popkulturo, prežeto z idealizacijo viktimizacije: ljudje, ki veliko pretrpijo, ki so žrtve bolezni ali družbenih okoliščin, ne postanejo nujno boljši oziroma bolj razumevajoči ljudje, nasprotno, pogosto razvijejo obrambne mehanizme in obliko sebičnosti, ki jim je pomagala preživeti.
Blaž, ki se je oklenil življenja, je moral življenjski sili zavoljo preživetja dati prednost pred ljudmi okoli sebe. Postane zelo ambiciozen in vsaj navidez neusmiljen zasledovalec končnega cilja, ki se mu mora okolica podrejati. To v Maji prebudi že prej prisotne občutke nezadostnosti in ponižanja, ker njegovim ambicijam ne more slediti. Morda pri stopnjevanju konfliktne situacije svojo vlogo odigra tudi producent Rok Biček, sicer filmski režiser, ki na sceni menda rad izzove napetost, da bi iz udeležencev izvlekel kar največ surovega dramatičnega filmskega materiala.
Stills iz filma – vir: Cineuropa
Zares sledijo mnogi jezni dialogi, v katerih se človeška duševnost in njen večni konflikt s svojo zunanjostjo, tudi z drugimi dušami, razkriva v novih in novih plasteh. Potujemo pa tudi globlje in globlje v intimo. Pri tem so nekateri dialogi ali izjave nekoliko preveč cringe in bi morda brez njih film deloval enako močno. Ko pa govorimo o intimi, s tem ne mislimo ničesar vulgarnega.
Čar obeh likov in njunega razmerja je, da so predvsem romantični, da gre kljub konfliktnosti za odnos »čistih duš«, ki sta povezani z romantično in ne kako pornografsko zavezo. S tem sta idealnotipski, univerzalistični primerek romantične zveze za filmsko obravnavo. Zato tudi intima večinoma ne deluje pretirano rušilno za gledalsko izkušnjo, razen nekaterih omenjenih prizorov cringa, ko se kljub sporom zdi, da sta lika morda vseeno preveč normalna, preveč čista, da bi vdor v intimnost še prenesli.
Čar obeh likov in njunega razmerja je, da so predvsem romantični, da gre kljub konfliktnosti za odnos »čistih duš«, ki sta povezani z romantično in ne kako pornografsko zavezo
Poleg tega, da je ta burna faza odnosa med snemanjem filma prikazana dobro z metafilmske perspektive (perspektive prikaza neuspelega snemanja filma in njegovega ozadja), je zelo dobro izpeljana tudi večperspektivčnost, ki ne obsoja, temveč karseda verno – s subjektivne perspektive – prikaže različne plati zgodbe. Pri tem pa zunanjim opazovalcem omogoča tudi veliko prostora za interpretacijo tistega, kar je izrečeno med vrsticami ali kar je neizrečeno.
Kot avtofikcijsko filmsko delo Cent’anni stopa po težavni poti, ki jo nazadnje uspe prehoditi do konca in umetniško prepričljivo prikazati potek neke zveze. Pri tem zaradi osebnega vložka zabrisuje mejo med dokumentarnim in igranim filmom, tako kot sodobna književnost pogosto zabrisuje mejo med dokumentaristiko in fikcijo. Film se odlikuje po posrečeni montaži različnih tipov posnetkov, arhivskih in tekočih, metafilmskih in neposredno dokumentarnih, zajemov preteklosti in prihodnosti, ki jih sestavlja v živ mozaični tok pripovedi.
Ne glede na prostor in njegovo odprtost mu, v skladu z odprtostjo ali (navidezno) brezizhodnostjo pripovedi, uspeva ohranjati avtentičen lirični podton. Tudi s pomočjo skrbno izbrane in odmerjene glasbe. S pomočjo tresoče ali statične kamere, s pomočjo odsevov, spontanih velikih in malih planov.
Ne glede na prostor in njegovo odprtost mu, v skladu z odprtostjo ali (navidezno) brezizhodnostjo pripovedi, uspeva ohranjati avtentičen lirični podton. Tudi s pomočjo skrbno izbrane in odmerjene glasbe.
Cent’anni je film, ki živi in ki predstavlja svež avtofikcijski pristop v domači filmski produkciji. Če se tak pristop na področju književnosti že sooča s svojimi omejitvami, pa nas Cent’anni kot film, na področju katerega tega pristopa še nismo vajeni, uspe prepričati in mu pustimo nekaj dodatnega gledalskega prostora, nekaj neodločenosti glede smisla tovrstnega odpiranja vrat v zasebnost, potrebne za uživanje v njem.
Poseben pomen pa je v tem, da na odru razstavljene intimnosti tu in tam, v prebliskih spontane duhovne lucidnosti, nevsiljivo in dostopno predvsem bolj pozornim gledalcem, zastavlja najpomembnejša, »večna« vprašanja človekovega bivanja: o smotru bivanja, odnosov, o manku sodobne kulture in hrepenenju po Smislu.
Obenem priča o moči kamere in filmskega ustvarjanja, pa tudi osebnega arhiviranja. S tem nekoliko spominja na film Tomaža Groma Ne misli da bo kdaj minilo, monumentalni filmski liriki, sestavljeni iz osebnih arhivskih posnetkov.
Oba filma kažeta, da je s poetičnim pristopom iz zasebnega materiala mogoče narediti filmsko umetnino. Čeprav se tudi precej razlikujeta, saj za razliko od Gromovega film Maje Doroteje Prelog vsebuje dramsko strukturo in dialoge.
Recenzija je izšla s podporo Ministrstva za kulturo RS.
