Besedilo poveže literarno delavnico o esejih v Pisi s predavanjem Kare Wittman o »planetarnem eseju« in z Voyagerjevo zlato ploščo kot sporočilom človeštva drugim civilizacijam. Avtorica razmišlja, da je bila zlata plošča nekakšen multimedijski esej, vendar olepšan in premalo kritičen, saj zamolči zemeljske vojne, diskriminacije, pohlep in dvoličnost. Sklep besedila je otožen: če bi Zemlja danes pošiljala sporočilo v vesolje, bi moralo biti precej manj samozadovoljno in veliko bolj iskreno o stanju človeštva.
