Fotografija: Pexels Couleur
Želim vam vsem moj junij …
In neskončno znosno mehkobo bivanja.
Rada imam ljudi in rada jih imam rada.
Nekega dne sem pomislila, da imam še posebej rada ljudi, ki so se rodili v juniju. Kot Abir, Taca in Sabine, ki so že praznovale rojstne dneve v juniju.
Za kosilo si privoščim pico. Na splošno že mesece jem s tolikšno strastjo, kot so ljudje jedli v prvih povojnih dneh, ko je do nas začela prihajati hrana, ki je že leta nismo videli. Okušam hrano in jo občudujem, kot da v vseh teh več kot štiridesetih letih, odkar bivam na tem planetu, nisem jedla, potem pa sem končno prišla do hrane in odkrila vse njene užitke. Ki sem se jim tako dolgo odrekala. On mi pove, da ni opazil, da sem se zredila. Nasmehnem se in se zazrem v njegove nenavadno modro-rjave oči, spomnim se, da ima nežen pogled, ki me vsak dan znova očara s svojo plemenitostjo, zaradi česar ga imam vsak dan še malo bolj rada, med drugim tudi zato, ker ve, kdaj se mi mora zlagati. In ko mi vrne nasmešek, se spomnim na tisti modificiran stavek Arsena Dedića: “Vse me je vodilo k tebi.”
Na splošno že mesece jem s tolikšno strastjo, kot so ljudje jedli v prvih povojnih dneh, ko je do nas začela prihajati hrana, ki je že leta nismo videli. Okušam hrano in jo občudujem, kot da v vseh teh več kot štiridesetih letih, odkar bivam na tem planetu, nisem jedla, potem pa sem končno prišla do hrane in odkrila vse njene užitke. Ki sem se jim tako dolgo odrekala.
Kmalu bo imel rojstni dan. Razmišljam o darilu, z nobenim se mu ne bom mogla dovolj zahvaliti in nobeno ne bo moglo izkazati naklonjenosti, ki jo čutim do njega; potem vseeno pomislim na tortico in da bo kmalu poletje, pa tudi, kako se danes še nisem posvetila jogi, vendar kaj potem.
Vsak dan in to traja že mesec, stopam iz svojega ljubljanskega doma zmedeno in očarano; za trenutek postojim in prisluhnem pticam, prepričana, da se razumejo med seboj, in gledam, včasih čisto od blizu, kako kos pohajkuje po parku in ponosno visoko nosi svoj oranžni kljunček, pri čemer se me prav nič ne boji. In pomislim, da nam ta raj okoli stavbe v središču mesta urejajo majhne gozdne vile, medtem ko spimo, vidim jih v mislih, kako letijo z miniaturnimi, a učinkovitimi vrtnimi škarjami, ker še nisem videla nikogar, ki bi se ukvarjal s temi popolnimi grmi vrtnic, nad katerimi se vsako jutro čudim.
Vsak dan in to traja že mesec, stopam iz svojega ljubljanskega doma zmedeno in očarano; za trenutek postojim in prisluhnem pticam, prepričana, da se razumejo med seboj, in gledam, včasih čisto od blizu, kako kos pohajkuje po parku in ponosno visoko nosi svoj oranžni kljunček, pri čemer se me prav nič ne boji. In pomislim, da nam ta raj okoli stavbe v središču mesta urejajo majhne gozdne vile, medtem ko spimo, vidim jih v mislih, kako letijo z miniaturnimi, a učinkovitimi vrtnimi škarjami, ker še nisem videla nikogar, ki bi se ukvarjal s temi popolnimi grmi vrtnic, nad katerimi se vsako jutro čudim.
Bliža se konec šolskega leta. In čeprav se z Eminim šolanjem ne ukvarjam več tako intenzivno, se veselim poletja, ki je pred nami.
Veselim se majhnih in velikih potovanj. Veselim se poletnih sprehodov po Ljubljani. Veselim se dela. Da. Veselim se dela. Vem, da to zveni precej nenavadno. Ampak sem ena redkih srečnic, ki se ukvarja s tistim, kar jo zares veseli. Veselim se Anje in Đinđe. Veselim se vsakega klepeta s prijateljicami. Veselim se vonja in mehkobe njegovega objema. Mehke svetlobe v morskem zalivu. Veselim se, da bom kmalu videla in objela brata. Da me bo Taca v Sarajevu nasmejala do solz … Da mi bo Metka nabrala češnje na vrtu svojih staršev. In prinesla gobe. In potem mu bom pripravila juho, on pa bo rekel, da nikoli ni jedel boljše, seveda.
In jaz se bom pri tem smehljala.
Svetu še vedno grozijo vojne, bolezni in lakota, ničesar nismo rešili, še vedno so okoli nas hijene, in še vedno so ženske krive, da so jih pretepli, ker so stegnile jezik, ali pa so se spravili nanje, ker so nosile prekratko krilo, ampak vse to nekako lažje prenesem v znosni mehkobi meseca junija. Medtem ko vsi čakamo, da se ta še vedno rahlo belkasta svetloba razlije v poletje.
Svetu še vedno grozijo vojne, bolezni in lakota, ničesar nismo rešili, še vedno so okoli nas hijene, in še vedno so ženske krive, da so jih pretepli, ker so stegnile jezik, ali pa so se spravili nanje, ker so nosile prekratko krilo, ampak vse to nekako lažje prenesem v znosni mehkobi meseca junija. Medtem ko vsi čakamo, da se ta še vedno rahlo belkasta svetloba razlije v poletje.
Težko se, če sploh, osvobodimo anksioznosti in strahov.
Moderna psihologija nas namreč uči, da smo prijazni tudi do kretenov.
Nekako vem, da so to same neumnosti.
Svoboda, kar vključuje tudi to, da se osvobodimo anksioznosti, je nekaj povsem drugega. Imam pravico, morda celo dolžnost, da do ljudi, ki so večinoma časa zlobni ali pa večino časa kažejo svoj zlobni obraz, čutim gnus in averzijo.
Imam pravico, morda celo dolžnost, da po izjemno težkem desetletju, ko sem mislila, da se bom zrušila in ko sem mislila, da ne bom preživela, končno uživam.
Potrebujemo le snop svetlobe, da preženemo vse sence. In v tem trenutku čutim, da mi ta snop svetlobe prihaja naproti.
Želim vam, da bi vsi našli vaš snop svetlobe. In da ne verjamete, da je vse v vas, še posebej, ko čutite, da nič ni v vas. Če ne bi potrebovali drugih ljudi, jih ne bi imeli. Drugi ljudje okoli nas so nujni, predvsem, da bi razumeli, kaj naj obdržimo in kaj naj odvržemo, da se bomo lahko vključili v svet dostojanstveno. Ker, hujše od samega napada in nevarnosti, je zapreti se vase in obtičati v stanju prestrašenosti. Brez drugih, dobronamernih ljudi okoli nas nam bo težko uspelo. In tako proprosto je, samo treba je najti prave sogovornike. Pri čemer pa ne gre pozabiti, da je nekatero cvetje strupeno. Ne glede na to, da se prvi hip zdi lepo.
Želim vam, da bi vsi našli vaš snop svetlobe. In da ne verjamete, da je vse v vas, še posebej, ko čutite, da nič ni v vas. Če ne bi potrebovali drugih ljudi, jih ne bi imeli. Drugi ljudje okoli nas so nujni, predvsem, da bi razumeli, kaj naj obdržimo in kaj naj odvržemo, da se bomo lahko vključili v svet dostojanstveno. Ker, hujše od samega napada in nevarnosti, je zapreti se vase in obtičati v stanju prestrašenosti. Brez drugah, dobronamernih ljudi okoli nas nam bo težko uspelo. In tako proprosto je, samo treba je najti prave sogovornike. Pri čemer pa ne gre pozabiti, da je nekatero cvetje strupeno. Ne glede na to, da se prvi hip zdi lepo.
Hvala ti, da ti je mar in da si mi pustil sanjati. Hvala ti, da si zakrpal vse grozne luknje na moji duši …
Še vedno nisem našla darila, ki bi te bilo vredno. Želim ti moj junij. In srečen rojstni dan. Želim vam vsem moj junij. Nekako je svet lepši, ko diši po lipah.
