Fotografija: Branka Bilbija
Lahko bi napisala zgodbo o izginotju moje mame, ko sem bila stara štiri leta, a ta zgodba je že napisana. Lahko bi v besede ujela osebo, ki je izginila iz življenja nekoga drugega, a to zgodbo pišejo drugi. Jaz pa bom pisala o izginotju nečesa, kar se s prostim očesom ne vidi, a vseeno vedno bolj izginja iz naših življenj.
Opazujem ljudi in berem zgodbe v njihovi knjigi življenja. Vidim igralce in statiste. Vidim oder in blišč odrskih luči. Vidim maske in različne vloge. Vidim življenje tam, kjer pravijo, da ga ni in vidim smrt, kjer roža cveti. Čutim dogajanje za zaprtimi vrati in berem med vrsticami še v halji in z jutranjimi copati.
Vidim življenje tam, kjer pravijo, da ga ni in vidim smrt, kjer roža cveti. Čutim dogajanje za zaprtimi vrati in berem med vrsticami še v halji in z jutranjimi copati.
Ljudje si obljubljajo večni “da”, tistega od danes pa do konca. Tistega, ki pred Bogom do vekomaj domi. A kaj, ko ima večnost danes kratek rok uporabe in kaj, ko obljuba staro obljubo povozi, brez opravičila in razlage.
To je zgodba o Maji, ki se je v študentskih letih noro zaljubila v Tomaža. Metuljčkov ni čutila le v trebuhu, ampak so ji zasenčili tudi pogled skozi rožnata očala, ki so postala njen takratni novi modni dodatek. Končno jo je nekdo opazil. Videl jo je lepo. Zaprosil jo je pred njenimi starši. Bil je tradicionalen. Obljubil ji je zvestobo in da bo stal ob njej v dobrem in slabem.
To je zgodba o Maji, Maji ki se je v študentskih letih noro zaljubila v Tomaža. Metuljčkov ni čutila le v trebuhu, ampak so ji zasenčili tudi pogled skozi rožnata očala, ki so postala njen takratni novi modni dodatek. Končno jo je nekdo opazil. Videl jo je lepo. Zaprosil jo je pred njenimi starši. Bil je tradicionalen. Obljubil ji je zvestobo in da bo stal ob njej v dobrem in slabem.
Verjetno je ta predstava z metulji le trik narave, da nas preslepi, saj je njen cilj nadaljevanje vrste. Tako je bilo tudi pri njima. Maja je po dveh letih njune ljubezni zanosila, česar sta se oba razveselila. Preselila sta se v skupni dom in uredila vse za prihod novih bitij v njuno življenje. Bilo ju je strah, a hkrati sta si želela tega koraka.
Ker živimo v času, ko so moški lahko prisotni pri porodu, je tudi Tomaž bil prisoten pri njunem. Maji je to veliko pomenilo. Vedno je govorila, da je to privilegij, da moški lahko dobesedno gleda, kako njegov otrok kot skozi portal prihaja na svet. To je bil dogodek, ko je bila Maja najbolj ranljiva, ko jo je bolelo, a je bila zmožna nositi bolečino, saj se je pred Tomaževimi očmi iz ženske spremenila v mamo. Ali obstaja kaj bolj intimnega od tega?
Maja je rodila dvojčka. Svita in Mio, ki sta v njun vsakdan prinesla nove obveznosti in sčasoma namesto, da bi ju bolj zbližala, le poglobila prepad, ki je zadnja letna nastal med njima. Zgodile so se zgodbe, ki so ustvarile nove zgodbe in ljubezen je zamenjal prezir, tako težak, da je ukrivil njune hrbte in povesil njune poglede. Rožnata očala so že davno na smetišču njune zgodovine in metulji so odleteli na travnike, kjer so posedali novi zaljubljenci.
Rožnata očala so že davno na smetišču njune zgodovine in metulji so odleteli na travnike, kjer so posedali novi zaljubljenci.
Tomaž je vedno več časa preživljal na delu, kjer so se delovni sestanki velikokrat zavlekli v pozno popoldne, včasih pa tudi v večer. Maja se je počutila vedno bolj osamljeno. Sama z donenjem prebranih besed iz sporočil, ki jih je Tomaž pošiljal sodelavki Ani, z razlago, da sta samo sodelavca, da imata skupne projekte in da je Maja preveč ljubosumna.
Ampak Maja je ženska z globino. Njena intuicija je zgovornejša od slik, ki se menjajo pred njenimi očmi. Od nekdaj je dobro zaznavala stvari, še preden so se zgodile. Vedela je, da jo Tomaž vara z Ano in nekega dne je iz njega izsilila priznanje. Zabolelo jo je, a hkrati ji je odleglo, saj so postajali dnevi mučni in polni Tomaževih laži.
Ampak Maja je ženska z globino. Njena intuicija je zgovornejša od slik, ki se menjajo pred njenimi očmi. Od nekdaj je dobro zaznavala stvari, še preden so se zgodile. Vedela je, da jo Tomaž vara z Ano in nekega dne je iz njega izsilila priznanje. Zabolelo jo je, a hkrati ji je odleglo, saj so postajali dnevi mučni in polni Tomaževih laži.
Tomaž je bil zaslepljen z Anino podobo in načinom življenja. Preselil se je k njej v veliko prostorno in svetlo stanovanje na obrobju centra Ljubljane. Imel je novo življenje. Življenje brez večjih obveznosti in s polno mero užitkov. Ana je ženka iz visokih krogov. Ne kuha, vajena je jesti zunaj, v prestižnih restavracijah in v lepih oblačilih. Njen okus je prefinjen.
Prva leta njune zveze je Tomaž cvetel. Ugajal mu je visoki krog novih prijateljev. Z Ano sta redno obiskovala razne turistične destinacije. Podal se je v nove poslovne vode in hitro so številke segle v nebo. Vse je bilo popolno, dokler ni Ana zanosila. Mislim, da si otroka ni nikoli zares želel, saj je sam že imel dva iz zakona z Majo, a ker je vedel, da Ani bije biološka ura in ker se je podredil njenim željam in kapricam, je sprejel tudi to.
Dobila sta punčko. Taro. Ime je izbrala Ana, tako kot je v veliki meri tudi druge stvari izbirala ona. Njune noči so postajale neprespane. Jutranja kava je dobila drugačen vonj in priokus. Ana je postajala vedno bolj razdražljiva in zadirčna do Tomaža, ki se je ves čas trudil zadovoljiti njene neusahljive želje in se ji s časom zavoljo miru podredil. Polnil je njeno skrinjo želja, ki ni imela dna.
Maja je vsa leta gojila pozitivna čustva do Tomaža, čeprav jo je njegov odhod prizadel in čeprav se ni potrudil za njuno ljubezen in družino. Pretočila je veliko solz, da je naposled le sprejela Tomaževo novo življenje. A kljub temu so v njej ostajala vprašanja, ki niso dobila odgovorov. Ostal je trud ohranitve odnosa s Tomažem, saj je vedela, da sta s svojim odnosom zgled otrokoma. A večino časa je bil trud le enostranski. Tomaž se je umaknil in komuniciral le v nujnih primerih.
Maja je vsa leta gojila pozitivna čustva do Tomaža, čeprav jo je njegov odhod prizadel in čeprav se ni potrudil za njuno ljubezen in družino. Pretočila je veliko solz, da je naposled le sprejela Tomaževo novo življenje. A kljub temu so v njej ostajala vprašanja, ki niso dobila odgovorov. Ostal je trud ohranitve odnosa s Tomažem, saj je vedela, da sta s svojim odnosom zgled otrokoma. A večino časa je bil trud le enostranski. Tomaž se je umaknil in komuniciral le v nujnih primerih.
Maja je vso svojo ljubezen usmerila v otroka, katera ni nikoli nagovarjala proti očetu, čeprav je imela več kot dovolj razlogov za to. Vedela je, da bo Tomaž večno bival v njima in vedno bolj pogosto ga je videvala v Svitovih reakcijah. Želela si je, da bi tudi Tomaž videl, da ne more pobegniti od nje, saj jo lahko vsakič uzre v Mijinih velikih, modrih očeh, za katere so vsi vedno govorili, da so kopija maminih.
Maja se je po ločitvi s Svitom in Mijo preselila bližje svojima staršema, da bi ji vsaj malce pomagala pri vzgoji in drugih opravilih, saj ju je Tomaž vedno redkeje obiskoval oziroma vzel k sebi. Potrebovala je kar nekaj let, da je ponovno zaupala življenju. Zacelila je rane vezane na Tomažev odhod in se predala novemu moškemu, ki je z odprtimi rokami sprejel tudi Svita in Mijo. Njena duša je danes mirna, kar težko reče za Tomaževo. Ko ga bežno vidi ob kakem bolj ali manj naključnem srečanju, začuti v njem napetost. Čeprav jo redko gleda v oči, v njem zaznava žalost in nekakšno predajo.
Morda, ker ne more zadovoljiti vseh Aninih potreb in ker ni več vse samo lepo. Morda, ker je pričakoval več od sebe in življenja ali pa morda, ker je vklopil avtopilot in na njem krmari skozi življenje, ker mu je le to preprosto preveč. Ne vem. Vem pa, da se Maja še danes sprašuje, kam je izginil Tomaž, ki je ga je včasih poznala, tisti, ki je kljub nesoglasjem vedno bil mož beseda in za katerega bi do nedavnega trdila, da bo vedno prisoten oče.
Sprašuje se, kam je izginil “da”, ki sta ga na poroki izgovorila in kdaj se je v “ne” spremenil? Kam je izginila obljuba, ki je danes več ni? Kam izgine ljubezen, ko jo molk nadomesti in kam tema, ko se dani? Kam izgine mladost in kdaj se starosti podredi? Kam izgine komet, ko se želja zaželi? Kam gredo ptice umret in kam izgine mir, ko topovska krogla zadoni? Morda ne bo nikoli izvedela in morda je to velika skrivnost življenja.
Sprašuje se, kam je izginil “da”, ki sta ga na poroki izgovorila in kdaj se je v “ne” spremenil? Kam je izginila obljuba, ki je danes več ni? Kam izgine ljubezen, ko jo molk nadomesti in kam tema, ko se dani? Kam izgine mladost in kdaj se starosti podredi? Kam izgine komet, ko se želja zaželi? Kam gredo ptice umret in kam izgine mir, ko topovska krogla zadoni? Morda ne bo nikoli izvedela in morda je to velika skrivnost življenja.
