Z Matijo se vračava s poti do mlinčkov, ki ima okoli deset tisoč korakov. Srečujeva ljudi, ki iz gozda nosijo cele košare borovnic, in jih ljubosumno stiskajo k sebi, ko jih vprašaš, če jih kaj prodajo. V treh dneh so pobrali, kar je gozdu dala narava.
Prepotena se usedeva na gostilniškem vrtu na koncu najine poti. Matija že tri tedne abstinira; ne pije alkohola, ker je imel dva napada, podobna epileptičnemu napadu. Vidne so sledi vijolične podplutbe na njegovem hrbtu, ko je padel. Spremljam ga na pohodih, ker se čutim odgovorna – ker sva prijatelja, ker vem, da mu ni lahko. Želi si na kavo in v sebi bije boj; mogoče so mu že dovolj vonji po kavi, po cigaretah, ki jih kadijo gostje zunaj na vrtu gostilnice Čmrlj ali ga mika samo vonj po gostilni, ritual – ko sreča vaščane – saj sva tu že drugič v tem tednu. Na parkirišču se sveti skoraj nov mercedes in Matija vpraša lastnico gostilne, kateri letnik je. Odgovori mu: »Dva tri«, kar pomeni dva tisoč triindvajset, in mislim si, da se prodajanje kave, piva, sladoleda in žganih pijač res izplača.
Odgovori mu: »Dva tri«, kar pomeni dva tisoč triindvajset, in mislim si, da se prodajanje kave, piva, sladoleda in žganih pijač res izplača.
Pripelje se mlajši moški s precej velikim trebuhom, na bosih nogah sandali in na koži vidni vijolični krogi. Preklinja, ker ni mogel pripeljati do gostilne naravnost po poti zaradi gradbenih del na mostu čez Pšato; napraviti je moral ovinek, dolg največ dober kilometer, potem pripoveduje, da je bilo prejšnji dan za celo »gajbo« preveč piva. Verjetno so v njegovi krvi še prisotni promili alkohola, zato je zabaven, in vsi gostje, pretežno moški s prevelikimi trebuhi od piva, se mu režijo.
Kako različni smo si ljudje, premišljujem; vsak ima svoje življenje, svoje težave, vsi imamo želje, v nas se bijejo neke male bitke, nekateri živijo v brezsmiselnem svetu, nekateri smo obsedeni s svojim poslanstvom, vsi pa iščemo cilj.
Matija se smehlja, pije kavo z mlekom in pripoveduje, da je prejšnji dan obiskal očeta, ko je šla mama z upokojenskim avtobusom v Koper. Matija z mamo že dve leti ne govori. Oče mu je dal svežo solato z vrta, špinačo, in še nekaj malenkosti. Matija je vedno vesel, ko se lahko sreča z njim. Raje naskrivaj, da ima potem oče mir pred mamo.
Povedal mu je, da sva bila v gledališču, kjer sva gledala predstavo o Pohorskem bataljonu. Matija je navdušen nad zgodovino; prebral je že vse knjige o partizanščini, in tudi nad predstavo o padlem Pohorskem bataljonu, ki jo dandanes lahko spremljamo z nostalgijo po mladih dneh, ko smo se v šoli učili o pogumu padlih borcev, lahko pa v njej vidimo še veliko več, je bil zelo navdušen. Če Matija ne bi bil obseden z branjem zgodb o vojni, ne bi poznal realnosti tistega časa, ko so ljudje živeli drugače, kot živimo danes. Prav želel si je videti pripoved o tisti poslednji bitki 8. januarja.
Že ko sva se zvečer peljala iz gledališča domov, je rekel: »Precej tesnobno je živeti v času, ko lahko hitro rečeš preveč in si za to kaznovan s prezirom.«
Prikimam, nadaljujem z najino vožnjo po Slovenski cesti, kjer je še vedno precej prometa kljub pozni uri, in nadaljujem njegovo misel: »In kaj je današnjemu zoomerju bolj zastrašujoče kot misel na občutek sramu in krivde, ker je izrekel nekaj, česar pravzaprav ni mislil?«
Matija, udobno sedeč v mojem Peugeotu, se strinja: »Potreba po molku in umiku po drugi strani pa je zgolj pretveza pred prevzemanjem določene odgovornosti.«
Razmišljam o dogajanju na odru: Odgovornosti do česa pravzaprav? Do izkušenj in travm naših prednikov? Do sebe in tistih po nas? Če je nemogoče molčati, je potrebno spregovoriti. Toda o čem in kako?
Matija se vživlja v predstavo, ki jo Mestno gledališče izpelje odlično, in navrže pomislek: »Kako govoriti in izbrati ustrezne besede, da bi zarezali v ta kočljivi trenutek, v katerem se trenutno nahajamo? Dokaj enostavno je namreč reči, da smo zgolj prestrašeni in paranoični, ker ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost.«
Spomnim se najnovejših poročil o trenutnih vojnah vse okoli nas: »Vendar situacije, kot so ponovna možnost vojne na naših tleh, niso nekaj abstraktnega.«
Matija kot nekdanji kadet ve precej več o vojni kot jaz: »Še zdaleč ne, če se vojna dogaja neposredno blizu nas in naši medsebojni odnosi zaradi bipolarne (politične) razklanosti vse bolj in bolj pokajo po šivih. Kako torej spregovoriti o vojni in padlih borcih, ne da bi ob tem onečastili njihovega spomina, a hkrati spregovoriti o nas samih? Kako ob obletnicah pomembnih bitk iz naše kolektivne zgodovine, kot je bitka pri Treh žebljih, prižgati svečo za žrtve in tega hkrati ne dojemati kot popolno abstrakcijo, ki se tiče samo nekega temnega obdobja iz preteklosti? Navsezadnje so vsi spomeniki tukaj primarno zaradi nas in ne zaradi žrtev, ki so jim postavljeni.«
»Navsezadnje so vsi spomeniki tukaj primarno zaradi nas in ne zaradi žrtev, ki so jim postavljeni.«
Brala sem v Nekropoli Borisa Pahorja, da so spomeniki zavarovanje pred človekovo pozabljivostjo in revnostjo njegove domišljije. In med predstavo razmišljala, kaj je naša dolžnost v tem razbitem svetu? Ali sploh poskušamo razumeti to, kar nam je na prvi pogled tako zelo tuje? Kako si lahko poskusimo razlagati boj za pravico v času, ko si bo zaradi vse večjega segrevanja ozračja počasi težko predstavljati že zasnežene pohorske gozdove, po katerih so tisti otroci, ženske in moški 8. januarja prelivali svojo kri.
V Pohorskem bataljonu so bili resnični ljudje z imeni in priimki in partizanskimi vzdevki z izkušnjami človeka kot takega, v ekstremnih čustvenih stanjih in kočljivih moralnih dilemah, ki jih v človeku predrami stanje vojne.
Ker mi danes o vojni ne moremo govoriti prvoosebno – trenutna vojna v Ukrajini nam je kot posameznikom geografsko najbližje doslej – lahko govorim pravzaprav zgolj o sebi in o občutkih, ki jih doživljam med gledanjem te predstave. Živimo v času, ko nam je na srečo marsikaj prihranjeno, čeprav zbode misel, da se preproste »oštirke« lahko vozijo z mercedesi, mnoge družine pa »težko pridejo skozi mesec«. Ne stradamo in pozimi ne zmrzujemo. Ker je vojna danes očitno zgolj še eno sredstvo za nekaj, kar v ljudeh spodbuja medsebojno sovraštvo ter politično in ideološko razklanost, je ta predstava tisto nujno, da bi ponovno uzrli svoj obraz v zrcalu. Da bi našli v sebi svoj mir – tisto sveto …
Živimo v času, ko nam je na srečo marsikaj prihranjeno, čeprav zbode misel, da se preproste »oštirke« lahko vozijo z mercedesi, mnoge družine pa »težko pridejo skozi mesec«.
V Mestnem gledališču ljubljanskem imam že dolga leta abonma in po vsaki ogledani predstavi se sprašujem, kaj je moč in namen gledališča, če ne to, da nas v času trajanja predstave spomni na vse, kar imamo zakopano globoko v sebi, teži k ponovni vzpostavitvi stika s samim seboj. Če želimo torej govoriti o tem, zakaj sta borba in padec Pohorskega bataljona danes pravzaprav pomembna, moramo najprej spoznati zgodbe vseh tistih otrok, žensk in moških, ki so 8. januarja 1943 prelili svojo kri po zasneženih pohorskih gozdovih, in jih poskušati razumeti. A ne zato, da bi zgolj bolje spoznali zgodovinska dejstva, temveč predvsem zato, da bi skozi te zgodbe uzrli sami sebe in poskušali zgraditi svet, v katerem se takšne zgodbe ne bi smele ponavljati.
Svet včasih občutim kot zmečkan časopis, nekaj, kar bi lahko brcala naokoli in zbrcala stran vso nesnago. Velikokrat se mu čudim.
Včasih se celo vprašam, kdo se norčuje iz naših usod.
Nehote se spomnim Klemenovih besed ob najinem slovesu: »Ko človek ne more več zaspati, ko se zbujaš po štirih, petih urah spanja, ko se ti po glavi vrtijo črne zmedene misli, moraš narediti rez. Potem življenje spet najde moč, da se uredi, osmisli, da gledaš naprej, da se ne raniš vedno znova in znova s preteklostjo. Skušam v motni vodi zbistriti kamne lepih spominov nate.«
Tisti hip nisem vedela, naj ga sovražim ali ne. Strmela sem in poslušala razvijanje njegovih besed:
»Ne vem, ali bo moje novo življenje trajalo ali ne, nočem več razmišljati o tem, hočem živeti; ne brezglavo, živeti na polno, ob pogledu na mamo, na babico, na prijatelje, vrstnike, ki izginjajo okrog mene, ko se vse bolj zavedam naše minljivosti, dragocenosti časa, ki ga živimo. Poskusi, poskusi biti srečna sama po sebi, srečna zaradi jutranjega sonca, ptic v zraku, ker premagaš bolečino v hrbtu, ker se giblješ, ker si živa.«
“Poskusi, poskusi biti srečna sama po sebi, srečna zaradi jutranjega sonca, ptic v zraku, ker premagaš bolečino v hrbtu, ker se giblješ, ker si živa.«
Takrat sem se počutila res »bedno«, kot nekaj, kar bi padlo z žlice, preden se strdi …in ko sem vstala s stola, je bil tisti zoprn občutek; kar malo zabaven, nor občutek je bil, kot tedaj, ko človek vstane s stola in šele takrat ugotovi, kako pijan je.