Fotografija: Pexels
Pesem palestinskega pesnika Ramzija Salema Stopala, ki pridejo pred zoro, je bila prvotno objavljena v Al Arabyju januarja 2024. Na ArabLit je bila objavljena junija 2024.*
Kam nas vodi ta zarja?
Proti kakšni usodi nas vodi ta dolgčas?
Bo to primeren konec,
kjer sadimo jasmin ob cesti?
Ali pa bo to selitev k nemogočemu,
kjer se naša imena spreminjajo s tuljenjem?
Ali pa do globine vodnjaka,
kje se hranimo s spomini na ljubezen?
Naše stopinje nimajo poti –
vidijo fatamorgano, kot da bi obstajala pred nami
in si prizadevala za tisto, kar je onstran, onstran nas.
Naša stopala gredo pred nami,
kot bi bila vodilo naše usode,
kot bi bila himna naših duš,
razprostirajo naše koprene za nas,
nam prodajajo naše sanje,
trgujejo z njimi in z našimi spomini.
Gredo pred nami in bežijo pred nami,
bežijo pred zatiranjem naših dni,
drznostjo naše domišljije,
in hrupom našega črevesja,
vodijo nas v pogubo.
Kako nas lahko vodijo do naših imen
prvo noč pod streho našega neba,
z zadnjo melodijo, ki drhti na strunah naših življenj,
ko rja razžre okvirje naših teles,
in vlažen veter gloda praznino naših kosti,
ko vrbovi listi postanejo šali za naš vrat,
in golobi nad nami gradijo svoja gnezda,
vzgajajo mladiče v votlinah naših reber,
in jasmin cveti v globinah naših src
Nas bodo vodila do nas samih in naših
bližnjih,
katerih dišeči nektar je zakoreninil v naših grlih,
katerih smeh odmeva v naših prsih,
katerih podobe odsevajo na naših obrazih?
Nas bodo vodila k nam samim in naši
tragediji,
k ponavljajočočemu ostremu odmevu naših stokov,
k tolažeči senci v naši
samoti,
k našemu zatiranju in solzam v naših molitvah,
in našemu hrepenenju po trenutku našega rojstva,
in našim zadnjim zašepetanim besedam pred vzponom?
Spal bom –
morda bo moje srce zraslo in postalo
oblak.
Moj glas potuje skozenj kot melodija,
popelje nas ob novi zori na stari
cilj,
kjer imamo pogreb za očarljivo modro
morje,
in pogreb za potujočo zeleno vrbo,
in milijon drugih pogrebov za besnečo
kri.
Zbral bom razpršene zarotniške delce
zraka,
jih pospravil v kovčke spomina,
in jih zmetal v trebuh ladje.
Mogoče pridejo pred zoro in
pred našimi zmedenimi stopali,
nas popeljejo v novo usodo
in cvetoče življenje.
*Avtorju Ramzi Salemu se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
