Fotografija: naslovnica knjige Love, Sex and India: The Agents of Ishq Anthology
Paromita Vohra v pogovoru s Karanjeet Kaur
»Rada bi vam predstavila to kalejdoskopsko zbirko o intimnosti in užitku, ljubezni in srčni bolečini, seksu in lepoti, eksperimentih in napakah, to knjigo osebnih zgodb — z lastno osebno zgodbo. To dejanje, ko nekoga prosiš, da prisluhne tvoji zgodbi, zahteva resničen čustveni pogum. Sama sem to vedno težko storila. Zahteva ranljivost — krhkost hibiskusa, ki gol čaka na nežno pozornost, ki nam jo svet tako pogosto odreka.«
S temi besedami v uvodu knjige Love, Sex and India: The Agents of Ishq Anthology indijska filmska ustvarjalka in pisateljica Paromita Vohra odpre prostor, ki ni le literarni, temveč tudi etični in politični. Prostor poslušanja. Prostor priznanja. Prostor, kjer intimnost ni reducirana na normo, temveč postane način samospoznavanja.
S temi besedami v uvodu svoje knjige Love, Sex and India: The Agents of Ishq Anthology indijska filmska ustvarjalka in pisateljica Paromita Vohra odpre prostor, ki ni le literarni, temveč tudi etični in politični. Prostor poslušanja. Prostor priznanja. Prostor, kjer intimnost ni reducirana na normo, temveč postane način samospoznavanja.
Na literarnem festivalu v Goi je v pogovoru z moderatorko Karanjeet Kaur predstavila antologijo kot rezultat več kot desetletnega zbiranja osebnih zgodb na platformi Agents of Ishq — digitalnem prostoru, ki ga je ustanovila leta 2015, da bi Indijcem omogočila govoriti o ljubezni, seksu in želji brez sramu in brez strahu.
Učiti se in verjeti lastnim željam
Ena osrednjih misli knjige je vprašanje, kako posameznik razvije zaupanje v lastne občutke — kako se nauči prepoznati in sprejeti lastno željo, tudi kadar je v nasprotju s pričakovanji okolja?
Vohra v knjigi zapiše: »Minilo je veliko let, preden sem razumela, kako velikodušna je bila ta dediščina, kljub bolečinam in zapletom družin, ki so bile tudi moja lastna usoda. Užitka v mojem domu niso omejevali in danes razumem, da mi je to — meni, sicer nerodnemu in neprilagojenemu bitju — dalo samozavest v poznavanju lastnih čutov …, da sem zmogla storiti najtežjo stvar: verjeti v to, kar mi je bilo všeč, namesto da bi me vodilo to, kar drugim ni bilo všeč. Ta majhna stvar je bila kot vrv v razburkani reki, za katero sem se lahko oprijela in ki mi je pomagala spoznati samo sebe ter se počasi, čeprav boleče, sprejeti zunaj pričakovanj in sodb drugih. Predvsem pa sem se naučila, da se ne skrivam pred lastnimi željami — naj bodo seksualne, romantične ali umetniške — da si jih vedno priznam, tudi če nisem imela dovolj poguma, da bi jih priznala drugim. Ne pravim, da je bilo lahko, pravim pa, da je bilo neskončno mogoče.«
Predvsem pa sem se naučila, da se ne skrivam pred lastnimi željami — naj bodo seksualne, romantične ali umetniške — da si jih vedno priznam, tudi če nisem imela dovolj poguma, da bi jih priznala drugim. Ne pravim, da je bilo lahko, pravim pa, da je bilo neskončno mogoče.«
Ta misel razkriva temelj antologije: želja ni nekaj, kar bi morali nadzorovati ali utišati, temveč nekaj, kar nas lahko vodi k globljemu razumevanju sebe.
Ljubezen kot politična in poetična praksa
V pogovoru je Paromita Vohra poudarila, da ljubezni ne razume zgolj kot romantičnega odnosa, temveč kot način gledanja in razumevanja sveta. Ljubezen pomeni sposobnost videti poetičnost v sebi in v drugih. Pomeni tudi preseči strah pred ranljivostjo.
Platforma Agents of Ishq je nastala iz idealizma, iz vere, da lahko odprt prostor pogovora ustvari nove načine razumevanja intimnosti. Ali kot zapiše v predgovoru h knjigi: »S tem ko smo zavračali, da bi nas omejile vnaprej določene kategorije, in smo vse definicije ohranjali odprte, smo verjeli, da lahko ustvarimo novo obliko. In to bomo storili skupaj z drugimi — danes bi temu rekli soustvarjanje, takrat pa smo temu rekli preprosto idealizem. Tisti, ki še nikoli niso imeli seksa, tisti, ki so se imeli za poznavalce seksualnosti, in vsi drugi vmes — vsi so enakovredno oblikovali obrise teh pogovorov. Nismo imeli načrta vpliva, nismo imeli določenega cilja. Imeli smo le upanje, da bo povabilo samo določilo naravo odgovora. Samo poezija lahko pove, kaj smo upali, da se bo zgodilo. Želeli smo biti tisti najmanjši pogled ljubezni, ne pa nadzorni pogled. Želeli smo biti partnerji v romantični pustolovščini.«
»Tisti, ki še nikoli niso imeli seksa, tisti, ki so se imeli za poznavalce seksualnosti, in vsi drugi vmes — vsi so enakovredno oblikovali obrise teh pogovorov. Nismo imeli načrta vpliva, nismo imeli določenega cilja. Imeli smo le upanje, da bo povabilo samo določilo naravo odgovora. Samo poezija lahko pove, kaj smo upali, da se bo zgodilo.«
Ta odprtost je omogočila nastanek izjemno raznolike zbirke glasov. Ljudje so začeli deliti zgodbe, ki jih prej niso mogli izreči — zgodbe o prvih željah, o razočaranju, o užitku, o strahu, o osvoboditvi.
Seksualnost kot pluralna izkušnja
Antologija razkriva, da seksualnost ni enoznačna kategorija, temveč raznolik in pogosto protisloven prostor človeške izkušnje. Kot zapiše Vohra:
»Skozi zgodbe o seksu, ljubezni in želji so ljudje delili del samih sebe. Te zgodbe so razkrivale vedno nove ideje o tem, kaj sploh pomeni biti seksualen, kaj pomeni biti Indijec in kaj pomeni biti Indijec in hkrati seksualno bitje. Seks, romantika, ljubezen, želja, biti vzburjen, biti strt zaradi ljubezni, izbrati celibat, samozadovoljevanje ali skupni užitek — hvala bogu — niso ujemajoč se jedilni servis, iz katerega bi jedli z uglajeno spodobnostjo.«
»Skozi zgodbe o seksu, ljubezni in želji so ljudje delili del samih sebe. Te zgodbe so razkrivale vedno nove ideje o tem, kaj sploh pomeni biti seksualen, kaj pomeni biti Indijec in kaj pomeni biti Indijec in hkrati seksualno bitje. Seks, romantika, ljubezen, želja, biti vzburjen, biti strt zaradi ljubezni, izbrati celibat, samozadovoljevanje ali skupni užitek — hvala bogu — niso ujemajoč se jedilni servis, iz katerega bi jedli z uglajeno spodobnostjo.«
Ta misel razbije iluzijo, da obstaja ena sama pravilna oblika intimnosti. Namesto tega knjiga razkriva pluralnost izkušenj, ki pogosto ostajajo neizrečene.
Pripovedovanje kot dejanje svobode
Vohra poudarja, da je pripovedovanje zgodb dejanje poguma. Ko posameznik izreče svojo zgodbo, preseže osamljenost. Pisanje postane način razumevanja sebe — in način ustvarjanja skupnosti.
Vohra poudarja, da je pripovedovanje zgodb dejanje poguma. Ko posameznik izreče svojo zgodbo, preseže osamljenost. Pisanje postane način razumevanja sebe — in način ustvarjanja skupnosti.
Kot urednica ni želela ustvariti priročnika ali ideološkega manifesta. Njena ambicija je bila preprostejša in hkrati radikalnejša: ustvariti prostor, kjer lahko ljudje obstajajo v svoji kompleksnosti.
Antologija Love, Sex and India je zato več kot knjiga. Je arhiv intimnosti. Je dokument časa. Je prostor, kjer želja ni predmet sramu, temveč vir vednosti.
In morda prav v tem — v pogumu priznati si lastno željo in prisluhniti željam drugih — nastaja nova oblika svobode.
