Fotografija: Pexels
Draga sestra, dragi brat!
Verjetno se sprašujeta zakaj vama pišem. Se bolj morda, zakaj šele danes, po tolikih letih. Kot da bi povsem pozabil na vaju. Pa v resnici nikoli nisem. Kolikokrat mislim na vaju! Dokler sem bil še mulc, obkrožen s svojimi sosedi, s katerimi smo bili vse dni skupaj v naravi, vaju niti nisem pogrešal. Ni bilo časa, niti mi ni prišlo na misel, da vaju ni ob meni. To je prišlo šele z leti in se oglaša precej pogosto. Nekaj mi manjka, kot da bi občutil neko čustveno praznino. Pa da ne bi mislila, da sem zares osamljen. Niti približno! Ustvaril sem si družino, imam čudovito ženo, s katero sem poročen že skoraj petindvajset let in dva sinova, oba študenta. Imam tudi čudovite prijatelje, precej znancev, sodelavcev, mimogrede, zamenjal sem kar nekaj služb in iz vsake odnesel tudi spomine na krasne ljudi, s katerimi se z veseljem srečujem.
Nekaj mi manjka, kot da bi občutil neko čustveno praznino.
Če bi vaju moja mama rodila, bi bil na svetu vsaj še eden od vaju, če ne oba. Pa se to ni zgodilo. Mama ima hudo bolezen, za katero je zbolela takoj po mojem rojstvu in zaradi nje ni smela imeti več otrok, čeprav sta si vaju z očetom oba želela. Oba sta bila iz velikih družin, oče je imel pet bratov in sester, mama enajst. Za vsakega bi jima bilo žal, če ga ne bi bilo in za vsakim sta žalovala, ko ga ni bilo več.
Ko sem se rodil je bil oče bil star triinštirideset let in nekaj let je bil dober oče. Na kavču sva se ruvala, ko sem poskušal uiti iz njegovega primeža, izdeloval mi je lesene igrače in s seboj me je jemal na nastope domače godbe. Ker me med tednom ni imel kdo pazit, je delal on dopoldan, mama pa dokler ji je zdravje še dopuščalo, samo popoldan. A ko je prešel petdeseta, sem postal zanj prezahteven. Ko sva bila zvečer sama, sem svojega oboževanega očeta spraševal vse mogoče in čedalje večkrat sem od njega s kavča slišal: »Pusti me, a ne vidiš da berem? ». Zato vem, kako je imeti očeta, ki bi ti bil lahko stari oče. Tako nič ne zavidam otrokom, ki jih naredijo moški po petdesetem letu starosti. Otrok pri petnajstih se pogovarja z očetom pri petinšestdesetih. Halo? Kako se mi smilijo otroci zvezdnikov, ki so očetje samo zato, da pridejo na prve strani opravljivih časnikov.
Tako nič ne zavidam otrokom, ki jih naredijo moški po petdesetem letu starosti. Otrok pri petnajstih se pogovarja z očetom pri petinšestdesetih. Halo? Kako se mi smilijo otroci zvezdnikov, ki so očetje samo zato, da pridejo na prve strani opravljivih časnikov.
Takrat še ni bila prisotna takšna miselnost kot sedaj, ko se starši pogosto odločajo samo za enega otroka. Ko naj bi bilo zanj najboljše in na ta način dobi vso ljubezen svojih staršev. Sodobne slovenske vplivnice, pri čemer se sprašujem, kako si lahko vplivnica, če ti sledi nekaj sto ljudi, pri petintridesetih rodijo otroka in potem vsem in vsepovprek razlagajo, kako je vzgoja otroka težka in zahtevna. Očitno so ga že njihovi starši nekaj pokronali, da njihove punce sedaj objavljajo take stvari. To o prednosti enega otroka, je en velik velik larifari. Ena sama laž. Ja, za starše je to čudovito, kaj pa za otroka? Jaz, ki sem rasel brez vaju vem, kako je to. Biti ljubljen egoist. Ki ni navajen deliti. In ni navajen prilagajati se. Predvsem pa ni navajen popuščati, saj je vse po njegovo. Mene so na srečo vzgajali še takrat, ko je bila palica še dovoljena in zaželjena kot vzgojno sredstvo. In tako so mi marsikaj dopovedali na ta način.
To o prednosti enega otroka, je en velik velik larifari. Ena sama laž. Ja, za starše je to čudovito, kaj pa za otroka? Jaz, ki sem rasel brez vaju vem, kako je to. Biti ljubljen egoist. Ki ni navajen deliti. In ni navajen prilagajati se. Predvsem pa ni navajen popuščati, saj je vse po njegovo.
A vseeno je bilo težko učiti se. Najbolj v zakonu, ko se še sedaj zgodi, da si kakšno stvar naredim le zase. Tako. Nezavedno. Kako mi je žal, da vaju nisem imel poleg sebe, da bi me naučila deliti. Da bi me naučila boriti se za igrače. Pogovarjati se. Zaupati si najintimnejše stvari. Ti, sestra, bi mi pokazala, kako se ravna z dekleti in jaz bi te čuval pred vsiljivimi fanti. Tebe, brat bi ščitil pred barabami in te učil za kozolcem kaditi, naučil bi te delati frače, loke, katera puščica je prava … Pogovorili bi se o spolnosti in o podobnih rečeh, za kar se imam zahvaliti ulici. Tam sem se učil na tak, robat način. Mama je sicer nekaj poskušala, a je bila nekaj let prepozna. Pa vaju ni bilo. Bil sem sam.
Pogovorili bi se o spolnosti in o podobnih rečeh, za kar se imam zahvaliti ulici. Tam sem se učil na tak, robat način. Mama je sicer nekaj poskušala, a je bila nekaj let prepozna. Pa vaju ni bilo. Bil sem sam.
Prvič sem vaju resnično pogrešal, ko sem se ženil. Žena ima sestro, ki ji je bila za poročno pričo. Pa jaz? Jaz sem prosil strica. In na poroki – vsi njeni. Z moje strani – bratranci, sestrične, strici tete … Saj sem imel dve sestrični za sestri, a samo nekaj ur na mesec. Tako sem jima zaupal, da sem jima dal v hrambo svoj dnevnik, ki sem ga pisal nekaj let, da ga mama ne bi našla, ko sem bil pri vojakih. A onidve nista bile vidva. Potem sva si z ženo začela snovati skupno stanovanje. Ni vaju bilo, da bi mi pomagala. Vedno je bilo potrebno prositi druge ljudi. Tudi pri opremljanju ni bilo nasvetov z vajine strani. Vmes sta prišla otroka in vidva bi postala stric in teta. Teta, ki bi ju imela neizmerno rada in stric, ki bi ju učil razne lumparije. In moji rojstni dnevi. Kje sta bila? Bili so znanci, bili so prijatelji. A to niso vidva.
Čez pol leta bom praznoval Abrahama. Kam naj vama pišem, da vaju povabim?
Vajin brat Jože