Fotografija: Polona Ponikvar
V vrt hiše, kjer sva za kratek čas dopustovala, naju je prišla pozdravit črnobela mačka. Imela je ozek gobček, velike zelene oči s črno režo, suhe tačke in ogromen trebuh. Takoj sem opazila, da je breja. Hranila sem jo, kljub izraženi bojazni, da bo zdaj silila v najino bližino. In je res. Zajtrk na mizi je postal nemogoč, črnobela kosmatinka je oprezala za koščki hrane, tudi po tem, ko sem jo nahranila. Skakala je na mizo in v najino naročje. S tačko je skušala ukrasti hrano s krožnika. Mijavkala, dokler ji nisem dala še hrane. Kadarkoli sem se pojavila na vrtu, me je prišla pozdravit.
***
Junijsko jutro. Odbleskov ni kraja. Močno jutranje sonce posveti v sobo že zelo zgodaj, namrgodim se, ne paše mi zbujanje sredi noči, spala bi, ampak močna svetloba mi je že tako skrajšala spanec, da je najbolje vstati. Tako je vsako leto; junijska jutra me zbujajo sama od sebe, dotik nevidnih bleščavih rok, ko žarki prodrejo v mojo sobo v zgodnjih jutranjih urah. Sončni vzhod je zdaj že ob petih zjutraj, a ptiči se začno oglašati veliko prej. Ovijem se v jopico ali hoodie, ki jo najdem v dnevni sobi. Obdobje, ko bom lahko puloverje sinov lahko še nadela nase, bo hitro minil, petnajstletnika rasteta.
Ovijem se v jopico ali hoodie, ki jo najdem v dnevni sobi. Obdobje, ko bom lahko puloverje sinov še nadela nase, bo hitro minil, petnajstletnika rasteta.
Junij je, mesec, ki se ga zaradi sveže in prosojne svetlobe, ki naznanja začetek poletja, najbolj veselim, je hkrati mesec, ki v sebi nosi težino; zaključuje se šola, projekti, pred poletjem je potrebno toliko stvari urediti, zaključiti, postoriti … Dogodki, proslavljanja se že vrstijo, vse je pomešano z veseljem, pričakovanji, pa spet s strahom o ocenah, vpisih v gimnazijo, napredovanjih … Že zjutraj začutim določeno napetost, za katero upam, da bo zginila z vedno močnejšo svetlobo. Potolaži me misel, da dan traja 15 ur, v junijski svetlobi je mogoče narediti marsikaj.
Junij je, mesec, ki se ga zaradi sveže in prosojne svetlobe, ki naznanja začetek poletja, najbolj veselim, je hkrati mesec, ki v sebi nosi težino; zaključuje se šola, projekti, pred poletjem je potrebno toliko stvari urediti, zaključiti, postoriti … Dogodki, proslavljanja se že vrstijo, vse je pomešano z veseljem, pričakovanji, pa spet s strahom o ocenah, vpisih v gimnazijo, napredovanjih … Že zjutraj začutim določeno napetost, za katero upam, da bo zginila z vedno močnejšo svetlobo. Potolaži me misel, da dan traja 15 ur, v junijski svetlobi je mogoče narediti marsikaj.
Skuham si kavo. Doma se okoli mojih nog prilizuje naš oranžni maček. Mijavka, me ogovarja, včasih me tudi spotakne. Če mu ne dam dovolj hrane, zmeče stvari z mize na tla. Pogledam po kuhinji, ki v sebi nosi še sledove noči. Odložene mize, knjige, nekje šolska torba, pod mizo svinčniki, slušalke. Tu so tudi moji zvezki, razgaljeni na praznih straneh. Popade me, da bi popisala vse tiste prazne liste, ki jih puščam odprte, da bi v njih ujela trenutke, ki minevajo med mano in mojimi otroki. Zanos, da bi zabeležila vse kar se nam dogaja, hitro mine, največkrat zaradi realnosti, ki polzi skozi časovnico dneva, zaradi odtekajočih minut, obveznosti, ki silijo skozi vsako poro mojega življenja. Le kdo jih spušča skozi?
Ta trenutek, si zaželim, da bi se za trenutek ustavilo vse. Na odprtih belih črtanih listih zvezkov se sprehaja oranžna mačja tačka.
***
Šla sem preverjat po internetu, mačji mladiči se skotijo približno dva meseca po oploditvi. Po skotitvi so mladiči kakšen teden dni slepi, nato pa potrebujejo še 3 mesece, preden že povsem samostojno zakorakajo v svet. Črnobele mačke naslednji dan nisem videla, ne zjutraj ne zvečer. Bledo sem se spominjala njenega mijavkanja ponoči, pa tudi misli, da nisem želela vstati, da bi pogledala, kaj želi sredi noči, vendarle sva bila na dopustu, težko bi upravičila vstajanje sredi noči in tavanje za brejimi pritepenkami. Tisto noč, sem si deko potegnila čez glavo, da je ne bi slišala.
***
Na balkonu ujamemo pritajeno jutranjo svetlobo. Na mizi dišeča kava, v naročju maček. Pomislim, da bom zopet v službo prišla vsa polna mačjih dlak, ampak me to več ne nervira. Kmalu bom morala zbuditi fanta, da vstaneta. Še nekaj tednov je do konca šole, eden izmed njiju ima preduro.
Vem, da je moj jezik govorica ukazov. Vstani. Umij se. Pohiti. Obleči se. Jej zajtrk. Jej kosilo. Uči se. Ne igraj več igric. Pojdi ven. Pridi domov. Umij zobe. Pojdi spat. Ugasni telefon. Zaspi… in tako naprej v neskončnost teh ukazov, kot bi nekdo v meni prižgal kasetofon in bi zdrdrala celo vrsto pravil, katerih se še sama ne držim, ampak želim dajati vtis vzorne osebe, vzgled, starši namreč ne popuščajo, nikoli se ne zgodi, da bi kršili pravila, ki so jih sami postavili. Me to oblikuje v mamo?
Vem, da je moj jezik govorica ukazov. Vstani. Umij se. Pohiti. Obleči se. Jej zajtrk. Jej kosilo. Uči se. Ne igraj več igric. Pojdi ven. Pridi domov. Umij zobe. Pojdi spat. Ugasni telefon. Zaspi… in tako naprej v neskončnost teh ukazov, kot bi nekdo v meni prižgal kasetofon in bi zdrdrala celo vrsto pravil, katerih se še sama ne držim, ampak želim dajati vtis vzorne osebe, vzgled, starši namreč ne popuščajo, nikoli se ne zgodi, da bi kršili pravila, ki so jih sami postavili. Me to oblikuje v mamo?
Otroka spita ne glede na svetlo jutranjo svetlobo. Tudi če žarki že orumenijo in vstopijo v sobo skozi napol odprto okno, da njuna soba zažari v zlatih odtenkih, kot bi nekdo v sobo posadil tisoč sončnic, spita. Vem, da se zjutraj težko zbudita, čez vikend rada potegneta v pozno dopoldne. Tudi danes sta krmežljava. Težko sledita moji govorici. Le lesk nekaterih mojih ukazov odzvanja v njiju in da bi me pomirila, mi vendarle rečeta: »Dobro jutro mami, tudi midva te imava rada«, maček pa se v znak odobravanja podrgne po moji roki.
Dobro vemo, da je dobro jutro zgolj mit, ki si ga voščimo navsezgodaj zjutraj, z vsako minuto smo pozni, z vsako minuto podaljšujemo naše odhode, ki nas trgajo iz svetlobe. Šole, službe, ne omogočajo mehkega prehoda. Moje gnezdo, moji mladiči imajo obveznosti, odpeljati se moramo na drug konec Ljubljane, da ujamemo začetek pouka. Upam, da se izognem jutranji gneči.
Moje gnezdo, moji mladiči imajo obveznosti, odpeljati se moramo na drug konec Ljubljane, da ujamemo začetek pouka. Upam, da se izognem jutranji gneči.
***
Fotografija: Polona Wallas
Črnobela mačka se je proti večeru drugega dne vseeno prikazala. Opazila sem, da je bil njen trebuh prazen, bila je še bolj suha kot se mi je zdelo prej. »Mogoče se ti je zgolj dozdevalo, da je bila breja«, je pripomnil on, ampak meni je bila mačka spremenjena. Preiskala sem vrt in grmičevje. Tam na robu parcele, tam kjer je trava prehajala v gosto živo mejo, so se tik ob ograji drenjali trije mladiči. Črn, tigrast in črno bel. Stiskali so se drug k drugemu, kot ena velika puhasta sladica, nagrmadena drug na drugega. Črno bela tigrasta potička.
***
Hitimo. Priganjamo se. Smo že na vratih, ko se spomnim, da moram mačku pustiti nekaj hrane, danes bo delavnik dolg. Pobožam to našo oranžno kepico. Vem, da je predebel, preveč ga hranim. Včasih potisnem nos v njegov kožuh in ga vonjam. Diši. Naša mačka ne bo imela mladičev, saj imamo kastrata, katerega trebuh spominja na 3 do 6 mladičev, odvisno od letnih časov. Fanta se domačega mačka bojita. Zvečer, ko pade mrak v njuno sobo in se odpravljata spat, se maček skrije v kakšno od lukenj. Ko se pokrijeta z blazino, ju nepremično opazuje, pripravlja se v napad, le odblesk na njegovih svilnatih brkov nakaže, da se bo zakadil v njuni roki ali nogi. Ubogi muc, zamenjal je svojo družino, misli, da sta oba fanta njegova brata za igranje.
Popoldnevi minevajo v kuhanju obrokov. Najstnika pojesta vedno več, posledično tudi jaz kuham vedno več, izgubila sem nit, kaj točno od tega se je zgodilo prej. Morda je bil prvi znak odraščanja, ko nisem bila več zaželena za sprehajanje po mestu: »Ne morem hoditi z mamo po mestu,« mi rečeta in izgineta na košarkarsko igrišče s prijatelji, ali pa ko so se začela vrata sobe zapirati in sta mi rekla »Želiva privatnost!«.
Morda je bil prvi znak odraščanja, ko nisem bila več zaželena za sprehajanje po mestu: »Ne morem hoditi z mamo po mestu,« mi rečeta in izgineta na košarkarsko igrišče s prijatelji, ali pa ko so se začela vrata sobe zapirati in sta mi rekla »Želiva privatnost!«.
Nekoč sem gledala nek posnetek, lastnik je svojemu mačku na ovratnico namestil kamero. Maček je splezal na drevo, se stepel z drugimi mačkami, tekel čez dvorišče, skozi ograje in se vrnil nazaj domov. Njegova perspektiva je bila zdaj vidna tudi človeku, svet samo deset centimetrov nad zemljo je drugačen, trava je velika in polja so dolga. Z radovednostjo sem gledala kako se je gibko mačje telo, na katero je bila pripeta kamera dvignilo na strehe garaž ali pa na visoke balkone … Pomislim, da nihče do sedaj ni dal mladostniku kamere na glavo kamero, da bi lažje razumeli najstniško perspektivo, da bi znali ugotoviti ali naši ukazi, želje, nasveti padejo na plodna tla ali ne.
***
Fotografija: Polona Wallas
Spet sem preverjala internet. Mačka skoti največkrat povsem sama. Mladiče umije in pogoltne ovoj, v katerega so bili zaviti. Mladiči se k mački stiskajo zaradi hrane, mama jim diši in kadar so lačni cvilijo. Če se mački, kjer je kotila, človek prevečkrat približa, bo muca mladičke umaknila na varno. Prenesla jih bo enega za drugim, da bo imela mir in jih bo lahko v miru dojila. Malim kepicam sem se tudi zato približevala zelo previdno. Lahko sem opazila skrbnost, ko so mladički cvilili, je črnobela muca pritekla in se ulegla, da so mladiči našli njene seske. Ves čas dopusta sem jo hranila. Večkrat na dan. Ko sva odšla, sem prosila lastnika, da bi zanjo skrbel nekdo drug, eno je bilo jasno; mladiči morajo zrasti, postati morajo samostojni.
***
Kadar se najbolj bojim za prihodnost mojih otrok, nase oblečem rdečo obleko. Na njej ni rož, zgolj bleščeča lesketajoča gladka površina, s katero lahko povzročim valovanje. Enkrat sem se z ihto borila za oceno, za likovni pouk, ker jo je imel neocenjeno. »Kako lahko ima otrok neocenjeno« rečem in neverno zmajem z glavo, razlog mora biti v sistemu, ne v otroku. Rdeča barva se prelije v zeleno, z obleke padajo rože, ki jih shranim za svoj herbarij. Najstnika ne poslušata več mojih nasvetov. Ne potrebujeta jih več. Pošteno se moram že razhuditi, da obvelja moja volja. Predstavljam si mačko, ki ugotovi, da je mladič ne uboga. Takrat ga zagrabi za vrat in odpelje tja, kjer so tudi ostali mladički, ta ugriz v vrat pride naravno, to je mačkam položeno v gene. Premišljujem o tem refleksu, mislim da bi ga morali imeti tudi ljudje.
Najstnika ne poslušata več mojih nasvetov. Ne potrebujeta jih več. Pošteno se moram že razhuditi, da obvelja moja volja. Predstavljam si mačko, ki ugotovi, da je mladič ne uboga. Takrat ga zagrabi vrat in odpelje tja, kjer so tudi ostali mladički, ta ugriz v vrat pride naravno, to je mačkam položeno v gene. Premišljujem o tem refleksu, mislim da bi ga morali imeti tudi ljudje.
***
Večerna svetloba se odbija iz očes luž, ki so se ustvarile zaradi popoldanskega dežja. V ozračju je vlaga, ampak sonce, ki je pravkar posijalo izza oblakov je ustvarilo ples mehkobnih senc. Pravkar smo zaključili prireditev v telovadnici šole, valeto, zaključek osnovnošolskega šolanja. Beseda je latinskega izvora in izhaja iz slovesnega srečanja s pojedino (Bogataj). Čeprav je osnovna šola obvezna, smo vsi slavnostno oblečeni, ravnateljica na odru izreka visoke besede. Da gre za prehod v odraslost, v gimnazijo, v obdobje, ko se bo zahtevalo veliko več resnosti in odgovornosti. Strinjam se z njo, osnovna šola je varno okolje, učitelji so v devetih letih dobro spoznali otroke, starše, vedo marsikatero domačo skrivnost. Ko sinova zaplešeta valček s sošolkama, mi solze zalijejo oči.
Najljubše bi mi bilo, če bi se tok časa za malenkost ustavil, potrebujem orientacijo, želim vedeti na kateri strani neba so srečne zvezde. Do mene prihajajo zvoki proslavljanja in smeha, dečki oblečeni v elegantne hlače in srajce delujejo kot moški, nekateri nosijo suknjiče, kravate, dekleta si sezuvajo visoke pete in popravljajo naramnice dolgih večernih oblek, ki jih nosijo. Večer, ki skuša priklicati slovesnost v njihova življenja, je zgolj poslavljanje od nedolžnosti. Drug drugega objemajo, čeprav se bodo še videli. Zajame me nepopisna nežnost do teh odraščajočih otrok. Želela bi jim zavpiti, naj ne hitijo z življenjem, naj še ne odrastejo, tako lepo jih je še držati blizu, z vstopom v gimnazijo, se marsikaj spremeni. To vem, ker tega ne doživljam prvič.
Želela bi jim zavpiti, naj ne hitijo z življenjem, naj še ne odrastejo, tako lepo jih je še držati blizu, z vstopom v gimnazijo, se marsikaj spremeni. To vem, ker tega ne doživljam prvič.
Ampak njih je eno samo veselje, ponos, srečni so, zaključujejo, skorajda so odrasli, nič več osnovnošolci. Gledam njihovo letno glasilo; nekateri so si sami izmislili imena kot na primer; epski Neo, Tay pro, opasan Erik, prime Kuko… želijo si biti bolj odrasli, kot v resnici so. Epsko odrasli.
Fotografija: Polona Wallas
V lužah na asfaltu vidim odseve. Njihovi najlepši nasmehi veljajo drug drugemu, dobre volje so, po valeti odhajajo na »after party«, za katerega se preoblečejo v svoja vsakodnevna oblačila. Zdaj so že po videzu bolj svoji; superge, kavbojke, majice, punce nosijo »tope«.
V lužah na asfaltu vidim odseve. Njihovi najlepši nasmehi veljajo drug drugemu, dobre volje so, po valeti odhajajo na »after party«, za katerega se preoblečejo v svoja vsakodnevna oblačila. Zdaj so že po videzu bolj svoji; superge, kavbojke, majice, punce nosijo »tope«.
»Pulover vzemita s sabo«, vpijem za njima. Tudi mi starši imamo after party, na drugi lokaciji, stran od naših otrok, ki pa se ne razvije povsem tako kot bi se »afterji« morali. Ob deseti uri večinoma staršev že pošteno zeha, nekaj jih tudi odide, le redki zdržijo do konca, da bi otroke pobrali iz njihove prve zabave.
***
Ko je bil naš maček star 4 mesece, se je zatekel k hiši v Kranju in tam neusmiljeno cvilil. Dali so mu škatlo, hrano, deko, saj je bil začetek november in se je pričelo hladiti. Iskali so mu lastnika. Ko je fotografija rdečega mačka prišla na moj telefon, sem se odločila, da ga vzamem. Sprva je zbolel, verjetno od strahu, kašljal je in potreboval je antibiotike. Bil je še majhen, nato večji, zdaj je pa predebel. Od takrat je z nami. Skorajda verjamem, da je moji dopustniški mački s tremi črno belimi tigrastimi potičkami uspelo in da so mladiči zdaj že nekoliko večji. In prav tako verjamem v te mlade odraščajoče človeške mladiče, ki v teh dneh zaključujejo valeto. Generacija Alfa, kot jih nekateri poimenujejo bo zagotovo drugačna. To so najbolj tehnološka generacija do sedaj, rodili so se s telefoni in vešči so računalnika. Digitalni svet je njihovo drugo okolje. Rodili pa so se tudi v čas kriz, vojn, pandemije, pa tudi podnebne krize. Domišljam si, da so veliko bolj ozaveščeni kot ostale generacije, vedo kaj pomeni sprememba spola, kako sprejemati drugačne, kaj povzroča pretirano igranje igric, uporaba družbenih omrežij, vedo kaj pomeni biti tesnoben in žalosten. Zaznavajo velike spremembe v naši družbi in so na to občutljivi.
Generacija Alfa, kot jih nekateri poimenujejo bo zagotovo drugačna. To so najbolj tehnološka generacija do sedaj, rodili so se s telefoni in vešči so računalnika. Digitalni svet je njihovo drugo okolje. Rodili pa so se tudi v čas kriz, vojn, pandemije, pa tudi podnebne krize. Domišljam si, da so veliko bolj ozaveščeni kot ostale generacije, vedo kaj pomeni sprememba spola, kako sprejemati drugačne, kaj povzroča pretirano igranje igric, uporaba družbenih omrežij, vedo kaj pomeni biti tesnoben in žalosten. Zaznavajo velike spremembe v naši družbi in so na to občutljivi.
***
Moja jezik postaja grudast. Posamezni ukazi so se že sprijeli v nežne stavke, ki jih izgovarjam s posebnim tonom; mar ne bi bilo bolje, če bi raje to oblekel, mar ne bi raje premislil, mar ne bi, mar ne bi, zopet sem pokvarjen kasetofon, plošča z napako, le da tokrat jezikam veliko bolj nežno in občutljivejše. Mačka bo mladiče pri sebi držala 3 mesece, nato se bodo pogumno odpravili po svoje. Moja fanta bosta doma nekje do štiriindvajsetega leta, nato bosta odšla po svoje. Še devet let, naštejem. Nekaj je.
**
V svoj zvezek si zapišem: Popusti svoj mačji ugriz za vratom, samostojnost se kaže na tujem dvorišču, ne pred domačimi vrati.
V svoj zvezek si zapišem: Popusti svoj mačji ugriz za vratom, samostojnost se kaže na tujem dvorišču, ne pred domačimi vrati.
