Družinska vijačnica

Maja Drolec je po študiju slovenščine in knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani svoje poslanstvo našla v pedagoškem delu in ustvarjanju pripovedne literature. Posebej zadnje je prepoznavno v številnih objavah krajših in daljših literarnih prispevkov v različnih revijah in sodelovanju na literarnih natečajih. Pričujoči roman Jeben lajf je že njeno tretje daljše prozno delo. Na natečaju za kratek roman Prišleki je sodelovala z romanom Hormonski tobogan (2020) in v samozaložbi izdala avtobiografski roman Bilo je eno poletje (2021). 

Kot vsako literarno delo, kjer avtor poskuša prikazati svet skozi oči nepristranskega opazovalca, v romanu Jeben lajf začutimo poglobljeno pisateljičino željo, da bralcu razgrne čustveni vrtiljak usod, ki se prepletajo skozi več generacij. Čeprav vsak posameznik sam kreira svojo usodo, nam Maja Drolec pokaže, da se boleči spomini prenašajo med generacijami in lahko povzročajo vedno nove bolečine, kar je tudi izhodišče za izbiro povednega naslova Jeben lajf. 

Čeprav vsak posameznik sam kreira svojo usodo, nam Maja Drolec pokaže, da se boleči spomini prenašajo med generacijami in lahko povzročajo vedno nove bolečine, kar je tudi izhodišče za izbiro povednega naslova Jeben lajf.

Kontekst romana je prikaz razkoraka med družbenimi normami in osebnimi pričakovanji, ki jih narekuje čas, v katerem živijo posamezni protagonisti, ki se kasneje združijo v skupno zgodbo. V njej imamo spekter različnih vzorcev človeških čustvovanj. Trije generacijski spomini, okoli katerih pisateljica gradi roman, so stroga očetovska vzgoja in pomanjkanje ljubezni, soočanje z ločitvijo in odvisnost najstnika od prepovedanih drog. V vsakem obdobju se najprej srečamo s prisilnimi ali prostovoljnimi normami, ki se razrešijo z uporom in osvoboditvijo protagonistov. Če sta to v prvem primeru Mojca in Bine, ki se poročita, kljub nasprotovanju družine, se v drugem primeru osvobodi Bine, ki ga zakon preveč utesnjuje. Zadnjo, najbolj tragično osvoboditev opravi sin Luka, ki v drogah in odklopu od družbenih norm najde navidezno popolno svobodo, ki pa, kako ironično, spet na drug način močno poveže vse glavne like zgodbe. Tragična protagonistka romana ostane Mojca, ki z grenkobo opazuje Binetovo osvoboditev in svoje življenje, ki se brez utečenih tirnic ob partnerju, ne more iztrgati iz patriarhalnih vzorcev in privzgojenih družbenih norm.   

Pripovedovalca v romanu sta mama Mojca in sin Luka. Izmenjaje podajata svoj pogled in argumente, ki so si pogosto nasprotujoči. Pripoved ni linearna, ampak zahteva od bralca, da sledi zgodbi, ki se drobi skozi štiri generacije in ves čas preskakuje med sedanjostjo in preteklimi dogodki, ki so pripeljali do današnjega stanja. Posebnost besedila je tudi sleng, ki ga kot znak uporništva uporablja predvsem Luka, hkrati pa nam pisateljica na ta način tudi bolj pristno približa način razmišljanja in čustvovanja odvisnika.

Posebnost besedila je tudi sleng, ki ga kot znak uporništva uporablja predvsem Luka, hkrati pa nam pisateljica na ta način tudi bolj pristno približa način razmišljanja in čustvovanja odvisnika.

Maja Drolec like pripovedovalcev skrbno izoblikuje in hkrati tudi krivice in trpljenje skuša vsaj delno uravnotežiti. Osrednja junakinja Mojca je tesno povezana z vsemi ostalimi liki. Spoznamo jo v otroštvu, kjer jo oče strogo vzgaja v patriarhalni družini. V opravičilo očetu izvemo, da je tudi sam odraščal v okolju, kjer je bilo prisotno fizično nasilje. Strogost očeta omili ljubeča mama, ki pa prav tako sprejema moževo diktaturo. Doživljanje male Mojce najbolje opiše stavek: »Vedeli so, da kadar očka pride skozi glavna vrata, veselje zbeži skozi zadnja.«

Družinski vzorec, ki ga Mojca tako pridobi v otroštvu, je izrazito patriarhalen in povezan s prevlado moškega. Druga značilnost otroštva je obrtniška družina, ki jo je opredelilo trdo delo vseh članov družine in tudi vzpostavitev prepoznavno višjega družbenega standarda. Zaradi trde vzgoje in očetove čustvene hladnosti Mojca tudi težko navezuje prijateljstva z dekleti, bolje se počuti v fantovski družbi. V spominih na Mojčino otroštvo se tako prvič srečamo s pojmom jebenega lajfa.

 Za razliko od Mojčine družine je njen mož Bine odraščal v družini, kjer je prevladoval matriarhat. Binetova mama je bila tista, ki je odločala, in Franc, njen mož, je bil šibkejši član družine. Zato je tudi mama ob Binetovi pomoči gradila hišo in Franca potisnila na stran. Franca kasneje zadene kap in zaradi posledic te je bil udeležen v prometni nesreči, ki je bila zanj usodna. Mojca kot pripovedovalka tudi njegovo življenje, čeprav dobrovoljnega, prijaznega možakarja in vendar stalno zapostavljenega, opiše kot jeben lajf.

Poroka Mojce in Bineta pomeni nov začetek, predvsem za Mojco, ki se ji zdi, da je poletela iz kletke. Z Binetom začneta graditi svojo družino. Rodita se jima dva otroka, zaradi Binetovega položaja v tovarni in pridnega dela si lahko privoščijo tudi višji družbeni standard. Mojca pripoveduje o počitnicah na morju, zimskem smučanju v tujini in potem so še kakšna dodatna potovanja, ki so jih opravili tudi njihovi prijatelji. In slika, ki jo tako ustvari, je idealna, saj družini vlada uspešen moški, ki je zagotovil tudi pričakovani standard, in ona mu stoji ob strani in ga podpira. Časovno to obdobje Mojca opisuje le na kratko. Bistveno, kar lahko povzamemo, je, da sta imela predvsem dva skupna povezovalna cilja, vzgojo otrok in vzpostavitev višjega družbenega standarda. To je zagotavljalo idealno delovanje družine. A v njunih poznih tridesetih letih sta bila cilja že skoraj izpolnjena. In Mojca se v želji, da bi se ohranil vsaj en povezovalni cilj, ki bo držal družino skupaj in v soglasju z Binetom, odloči za še enega otroka. Kot pripovedovalka zapiše: »V navalu sreče si je Mojca zamislila popolno življenje s še eno nosečnostjo in malim bitjem, ki bi obema dalo zalet za drugi del življenja.«

Bistveno, kar lahko povzamemo, je, da sta imela predvsem dva skupna povezovalna cilja, vzgojo otrok in vzpostavitev višjega družbenega standarda. To je zagotavljalo idealno delovanje družine. A v njunih poznih tridesetih letih sta bila cilja že skoraj izpolnjena. In Mojca se v želji, da bi se ohranil vsaj en povezovalni cilj, ki bo držal družino skupaj in v soglasju z Binetom, odloči za še enega otroka. Kot pripovedovalka zapiše: »V navalu sreče si je Mojca zamislila popolno življenje s še eno nosečnostjo in malim bitjem, ki bi obema dalo zalet za drugi del življenja.«

Pri štiridesetih letih Mojca rodi tretjega otroka, Luka. Že v času nosečnosti ji povedo, da je njegova kromosomska slika nekoliko neobičajna. Zdravnica ji zagotovi, da to ne bo vplivalo na otrokov zdravi razvoj. Luka se rodi navidezno popolnoma zdrav, vendar se kasneje začnejo kazati motnje, povezane z motoriko in v šoli težave pri učenju. 

Obdobje med štiridesetim in petdesetim je kritično za Bineta. Ker Bine ni med pripovedovalci, njegovo zgodbo tega obdobja izluščimo iz pripovedovanja Mojce in Luka. Bine ima občasne zveze z drugimi ženskami, ki jih skriva s službenimi potovanji. Mojca, ki za nekatere sicer izve, upa, da so to samo začasne epizode, ki ne bodo vplivale na njuno družino. Vendar ni tako, saj Bine pri Lukovih enajstih letih zapusti družino in si najde deset let mlajšo partnerko, Nastjo.

Mojca ostane sama in začne se drugi del njenega jebenega lajfa. Hkrati se tudi Luka pri petnajstih letih odloči, da bo živel pri očetu.

Mojca ostane sama in začne se drugi del njenega jebenega lajfa.

Odločitev Bineta Mojco zelo prizadene, saj podre vse njene privzgojene družinske vzorce in pričakovanja. Ne gre samo za njegov odhod, hkrati se mora tudi izselit iz hiše, ki ji pomeni statusni simbol. Na vprašanje, zakaj odhaja »ji je brezbrižno rekel, da živijo v krču, in da ima vsak človek pravico do svoje sreče.« Čeprav je podpirala svojega moškega in skrbela za družino ter na koncu še bolj za Luka, ki je potreboval podporo pri učenju v šoli, se je zaradi precej mlajše sodelavke odločil za odhod. Ob tem doda: »/…/ za otroke bom naredil vse, dokler bom živ.«

In v jebenem lajfu Mojca pomisli: »Prav, klinc te gleda, kje sem pa jaz? Da ima vsak človek pravico do svoje sreče, a ne? Tega si se naučil pri družinski terapevtki …«

Ob razmišljanju, ali je bila res samo mlajša sodelavka vzrok za razhod, se spomnimo Binetovega družinskega vzorca dominantne mame in šibkega očeta. Mogoče se je tudi on ujet v pozabljene spomine otroštva simbolično osvobodil ženske, ki je bila v zahtevah do njega podobna njegovi mami?

Mojca kot užaljena pripovedovalka vso krivdo za razhod prelaga na Bineta. Vendar tukaj ne vidimo feminističnega razmišljanja, moški je kriv, saj nam pisateljica, kot protiutež postreže še z dvema primeroma jebenega lajfa. V prvem se Mojca seznani z zgodbo mladega monterja, ki se oglasi pri njej zaradi popravila. Ko mu potoži o svoji osamljenosti, ji pove, da je tudi njega zapustila partnerka in da imata dvoletno hčerko, s katero si želi preživeti več časa, a mu nekdanja partnerka to preprečuje. Drugo zgodbo pripoveduje turistični vodnik Bojč, ki ga izbranka in njena družina zavržeta takrat, ko se mu pojavi neozdravljiva bolezen, ker hočejo zdravega moškega.

Mojca kot užaljena pripovedovalka vso krivdo za razhod prelaga na Bineta. Vendar tukaj ne vidimo feminističnega razmišljanja, moški je kriv, saj nam pisateljica, kot protiutež postreže še z dvema primeroma jebenega lajfa.

In v romanu se pojavijo še tri zgodbe, ko družinski prijatelj Marko naredi samomor, ker ne more več živeti s svojo boleznijo. Ob tem pa v jeben lajf potegne ženo Vanjo, ki potrebuje kar nekaj let, da si opomore.

Markova sestra, Metoda in Mojčina prijateljica iz otroštva, je dve leti kasneje prav tako sama končala jeben lajf, saj kot pripoveduje Mojca. »Ni zmogla več; po poškodbi si ni čisto opomogla, bila je delni invalid, moževo pijančevanje, njegova propadla obrt, sinova brez dokončanih srednjih šol – bila sta nekdaj obetavna nogometaša, nedokončana obnova hiše, zadolžena do grla, vsega je bilo preveč.«

Tretja zgodba vključuje Mojčinega novega partnerja, veterinarja Štefana, ki na drugem delu Slovenije, v Gornji Radgoni poskuša neuspešno pomagati Luku, kar postane na koncu zanj tako obremenilno, da prekine zvezo z Mojco. Jeben lajf, bi dejala Mojca.

Zadnja tretjina romana je posvečena Luku. Družina, ki je sicer razpadla, ob njegovi odvisnosti od mamil spet sodeluje s ciljem, da ga izvlečejo iz brezna drog. Njegova navidezna osvoboditev iz sveta obveznosti, šole, zaposlitve, zaslužka zamenjajo trda pravila preživetja na ulici, kjer sta vsak dan ogrožena zdravje in življenje. Živi le v krogu ljudi, katerih edina ljubezen je droga.

Zadnja tretjina romana je posvečena Luku. Družina, ki je sicer razpadla, ob njegovi odvisnosti od mamil spet sodeluje s ciljem, da ga izvlečejo iz brezna drog. Njegova navidezna osvoboditev iz sveta obveznosti, šole, zaposlitve, zaslužka zamenjajo trda pravila preživetja na ulici, kjer sta vsak dan ogrožena zdravje in življenje. Živi le v krogu ljudi, katerih edina ljubezen je droga.

Mojca in Luka kot pripovedovalca večkrat navajata vzroke, ki so privedli do Lukove odvisnosti: ločitev in s tem razpad družine, Mojčina pretirana pomoč v osnovni šoli, očetova popustljivost, kromosomska napaka. Kup razlogov, ki iščejo krivce predvsem izven Lukovega življenja in se hkrati nikoli ne poskušajo poglobiti v vprašanje, zakaj Luka nikoli ne vztraja v komuni pri zdravljenju odvisnosti, da bi tako pretrgal usodno vez.

Strašljivo je opazovanje propadanja mladega fanta, ki se odloči za ulico. Cilji, ki si jih svojci postavljajo, da bi končal šolo, dobil službo in se sam preživljal, se sesujejo, ko jim terapevtka pove, da je edini cilj, da kot narkoman pade do dna in se v njem prebudi iskrica volje do življenja, ki bo mogoče vodila v odločitev, da želi prenehati z drogami.

Na predavanju o zasvojenosti, Mojca prisluhne besedam Davida Sacka: »Vaš bližnji ni zapadel v odvisnost zaradi vas. Občutek krivde, ki ga morda čutite, ne pomaga nikomur, ne vam in ne vašim bližnjim. Odvisnost nastane zaradi spleta več dejavnikov, vsekakor pa niste za njihov nastanek krivi vi.«

In jeben lajf se v Lukovem boju pokaže v popolnoma drugi perspektivi. To ni več boj za izgubljeno ljubezen, družino in družbeni standard, ampak elementarni boj za življenje fanta, pred katerim je še vsa prihodnost in ga je odvisnost do drog priklenila nase.

In jeben lajf se v Lukovem boju pokaže v popolnoma drugi perspektivi. To ni več boj za izgubljeno ljubezen, družino in družbeni standard, ampak elementarni boj za življenje fanta, pred katerim je še vsa prihodnost in ga je odvisnost do drog priklenila nase.

David Sacks nadaljuje: »Namesto da se vrtite okoli občutka krivde, je veliko bolje, da se aktivno vključite v proces zdravljenja bližnje osebe ter mu dajete moč in podporo. Skušajte odpustiti sebi in drugim, pustite preteklost za seboj in dajte sebi in drugim priložnost za nov začetek.«

Lukova zgodba se nadaljuje in Mojčin jeben lajf ne najde odgovora, zakaj?

Roman Jeben lajf nas popelje v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, medgeneracijski povezavi in vplivu družbenih norm na naša življenja. Tako v romanu zasledimo številne elemente; od družbenega pritiska, prilagajanje spremembam, vpliva ločitve, zasvojenosti z drogami do izolacije posameznika ali skupine, vpliva odvisnosti na odnose, samouničevanja, preobrazbe skozi bolečino in še bi lahko naštevali. Vsebina, ki nas s svojo tematiko potegne v temačni svet jebenega lajfa, kot ga imenuje pisateljica.

Roman Jeben lajf nas popelje v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, medgeneracijski povezavi in vplivu družbenih norm na naša življenja. Tako v romanu zasledimo številne elemente; od družbenega pritiska, prilagajanje spremembam, vpliva ločitve, zasvojenosti z drogami do izolacije posameznika ali skupine, vpliva odvisnosti na odnose, samouničevanja, preobrazbe skozi bolečino in še bi lahko naštevali. Vsebina, ki nas s svojo tematiko potegne v temačni svet jebenega lajfa, kot ga imenuje pisateljica.

Omeniti moramo še literarni slog, ki s perspektive dveh pripovedovalcev dinamično vodi pripoved in tako omogoča bralcu, da se odloča med posameznimi resnicami. Razdrobljenost zgodbe in vračanje v preteklost je na začetku nekoliko nenavadna, dokler se ne vživimo v pripovedni slog, ki v nekaterih elementih spominja na pisemski roman.

Roman nas bo že med branjem prisilil v razmišljanje in v posamezni tematiki tudi poistovetenjem s pripovedjo, ki jo podaja pisateljica Maja Drolec. Zanimiva, družbeno aktualna, predvsem pa čustveno poglobljeno napisana zgodba.*

Spremni zapis Družinska vijačnica je objavljen v knjigi Maje Drolec Jeben lajf (Hirondelle, Literarna zbirka Potonke, Ljubljana 2024)

_________________________________________________________

Svoj izvod knjige Jeben lajf lahko naročite na naslednjem naslovu: m.drolec@gmail.com