Fotografija: Wikipedia
Film Dahomey, ki ga je trenutno mogoče videti v ljubljanskem Kinodvoru, je poetično-dokumentarna kreacija francosko-senegalske režiserke in igralke Mati Diop, ki je zaslovela s filmom Atlantique (2019). Zanj je na filmskem festivalu v Cannesu prejela tudi veliko nagrado žirije. V njem obravnava teme ljubezni, izgube in posledic migracij iz perspektive mlajše generacije v Dakarju. V novem filmu Dahomey se je Mati Diop lotila tematiziranja vrnitve 26-ih umetnin, ukradenih med francosko kolonizacijo iz kraljestva Dahomey (današnji Benin). Vrnitev le 26-ih od skupno 7000 ukradenih umetnin je ponižujoče, kar sovpada z mnenjem režiserke Diop, ki je dejala, da je takšno dejanje pokroviteljsko in neustrezno glede na obseg odvzete dediščine.
V novem filmu Dahomey se je Mati Diop lotila tematiziranja vrnitve 26 umetnin, ukradenih med francosko kolonizacijo iz kraljestva Dahomey (današnji Benin).
Mati Diop je leta 2024 prejela zlatega medveda na 74. Berlinalu za dokumentarec Dahomey. Film obravnava vrnitev 26-ih umetnin, ki so bile med francosko kolonizacijo ukradene iz kraljestva Dahomey (današnji Benin; vir: Wikipedia)
Filmska ustvarjalnost Mati Diop nosi duha njenega strica Djibrila Diopa Mambétyja, enega najvplivnejših senegalskih režiserjev, znanih po filmih, kot je Touki Bouki (1973). Mambéty, ki velja za pionirja afriškega avtorskega filma, nekateri ga imenujejo tudi »najbolj paradoksalen filmski ustvarjalec v zgodovini afriškega filma«, je s svojim eksperimentalnim slogom in družbeno kritiko močno vplival na mlajše ustvarjalce, med njimi tudi na Mousso Sene Abso, s katerim sem po ogledu filma Dahomey naredila pogovor. Absa se je ravno vrnil iz filmskega festivala Fespaco v Ouagadougouju, kjer je njegov zadnji film Xalé, premierno predstavljen leta 2022, in pomeni nadaljevanje trilogije, osredotočene na ženske – Tableau Ferraille (1995) in L’Extraordinaire destin de Madame Brouette (2002), prejel posebno nagrado UEMOA za igrani celovečerec. Film pa je bil tudi senegalski kandidat za najboljši mednarodni celovečerec na 95. podelitvi oskarjev.
Mnenje Mousse Sene Absa o filmu Dahomey je pomembno, saj Absa ni le izkušen filmski ustvarjalec, ampak tudi glasen zagovornik afriške kulturne suverenosti. Ustvarjalec, ki je vse življenje skozi umetnost raziskoval kolonialno zapuščino in afriško identiteto, nam s svojim kritičnim razumevanjem pomaga osvetliti širši kontekst filma in njegovega vpliva na percepcijo restitucije umetnin. Senegalski režiser že leta opozarja na nujnost vračanja afriških umetnin in na kolonialno nasilje, ki je te predmete iztrgalo iz njihovih skupnosti. Zanimivo je tudi, da sta Absa in Mati Diop na neki točki povezana z Mambétyjem; Absa je bil njegov asistent, Mati Diop je družinska naslednica njegovega umetniškega izročila. To med drugim kaže, kako močno senegalska filmska scena temelji na medgeneracijskem prenosu zgodb in izkušenj.
Delo z Mambétyjem je oblikovalo filmski pristop obeh režiserjev, oba raziskujeta teme družbenih nepravilnosti, kolonializma in afriške identitete, pri čemer uporabljata poetične, a brutalno iskrene pripovedi, predvsem pa je njuno sodelovanje lep primer medgeneracijskega prenosa znanja v senegalskem filmskem prostoru in kaže, kako močno je senegalska kinematografija zakoreninjena v pripovedovanju lastnih zgodb, ne glede na globalni filmski tok.
Djibril Diop Mambéty: Touki Bouki 1973 (vir: Wikipedia)
V dokumentarnem filmu Dahomey umetniški predmeti, vrnjeni iz Francije v Benin, poosebljeno spregovorijo, izražajoč svoje občutke ob vrnitvi v domovino. Vendar tudi ta poetični pristop, ki daje glas umetninam, ki so bili dolga leta ločeni od svoje izvorne kulture, Abse ni prepričal. »Obstaja okno, ki ga režiserka ni odprla,« je dejal.
Seveda se strinja, da je vrnitev le 26-ih od skupno 7000 ukradenih umetnin ponižujoča, toda obenem poudarja, da je vprašanje restitucije izjemno kompleksno in se ne tiče le mladih Afričanov, kot je prikazano v filmu, temveč celotne afriške družbe. Ne nazadnje pa takšna percepcija, da Afrika ne zna ustrezno skrbeti za svojo umetnost in kulturno dediščino, ne utrjuje le stereotipov, pač pa zmanjšuje prizadevanje afriških držav za ponovno pridobitev in ohranitev svoje dediščine. Takšno predstavljanje ne nazadnje lahko odvrača pozornost od zgodovinske odgovornosti kolonialnih sil in njihove dolžnosti, da vrnejo odvzete umetnine ter podprejo afriške države pri njihovem prizadevanju za ohranitev in promocijo lastne kulture.
Senegalski režiser Absa ima glede tega, da so muzeji zahodna invencija, jasno stališče. »Res je, da so sodobni muzeji, kot jih poznamo danes, produkt zahodnih koncept zbiranja in razstavljanja. Ampak ideja ohranjanja zgodovine, pripovedovanja zgodb in čaščenja prednikov je v Afriki stara tisočletja. Naši muzeji so bili v vaseh, v pesmih griotov, v kipih, ki so jih ustarali rokodelci, in v svetiščih, kjer so se zbirale generacije. Zahod ni izumil potrebe po pomnenju, izumil je steklene stene.«
©Gerhard Kassner / Berlinale
»Res je, da so sodobni muzeji, kot jih poznamo danes, produkt zahodnih koncept zbiranja in razstavljanja. Ampak ideja ohranjanja zgodovine, pripovedovanja zgodb in čaščenja prednikov je v Afriki stara tisočletja. Naši muzeji so bili v vaseh, v pesmih griotov, v kipih, ki so jih ustarali rokodelci, in v svetiščih, kjer so se zbirale generacije. Zahod ni izumil potrebe po pomnenju, izumil je steklene stene.«
Afriški muzeji po njegovem mnenju ne bi smeli zgolj posnemati zahodnih modelov, ampak bi morali iznajti svoj izraz, ki odraža afriško kolektivno dušo; govorimo torej o bolj odprtih, interaktivnih prostorih, kjer se umetnosti ne gleda zgolj z razdalje, ampak se jo živi, sliši in dotika.
Ti novi afriški muzeji, ki bi obstajali v Dakarju in Lagosu, v Kumasiju in Johannesburgu, bi lahko bili skupnostni centri, kulturno srce z umetniškimi ateljeji, delavnicami za rokodelstvo, odprtimi dvorišči za glasbene in plesne nastope ter tržnicami z lokalnimi izdelki. Muzej bi lahko postal model trajnostnega razvoja, ki črpa navdih iz tradicionalnih znanj. Pri tem gre za dekolonizacijo narative. Muzeji bi lahko ohranjali dediščino ter pri tem aktivno sodelovali z lokalnimi skupnostmi.
Seveda se zastavlja vprašanje, kako bi se ti muzeji financirali. Evropske države so stoletja bogatile svoje muzeje z afriškimi umetninami, ki so bile pogosto pridobljene z nasiljem in plenjenjem. Logično je, da bi te iste države morale prevzeti finančno odgovornost za restitucijo in izgradnjo muzejev na afriških tleh. Financiranje bi po Absovem mnenju lahko potekalo na več načinov bodisi preko reparacijskih skladov bodisi preko udeležbe pri dobičku. V primeru reparacijskih skladov bi evropske vlade (ali institucije kot so Louvre, British Museum, itd.) lahko ustanovile sklade za financiranje afriških muzejev kot obliko zgodovinske odgovornosti. Ta sredstva bi podpirala ne le gradnjo muzejev, ampak tudi konservatorske programe in izobraževanje kuratorjev.
Evropske države so stoletja bogatile svoje muzeje z afriškimi umetninami, ki so bile pogosto pridobljene z nasiljem in plenjenjem. Logično je, da bi te iste države morale prevzeti finančno odgovornost za restitucijo in izgradnjo muzejev na afriških tleh.
Udeležba pri dobičku bi pomenila, da bi evropski muzeji, ki še vedno razstavljajo afriške umetnine, morali del prihodkov od vstopnin ali licenciriranja umetnin usmeriti nazaj v državo izvora za financiranje lokalnih kulturnih institucij. Pri tem je pomemben mednarodni kulturni sporazum. Afriške države bi lahko prek Združenih narodov ali UNESCA zahtevale, da del razvojnih sredstev vključuje specifične projekte za izgradnjo in vzdrževanje muzejev ter programov kulturne revitalizacije.
Fotografija: Chioma Chumzy Evelyn
Ko bi muzeji enkrat zaživeli, bi lahko delovali kot kulturna vozlišča, ki ustvarjajo lastne prihodke, od prodaje lokalne umetnosti, organizacije dogodkov in sodelovanj s filmskimi, glasbenimi in turističnimi industrijami. Pri tem bi lahko pomagala tudi afriška diaspora. Ta bi prek donacij in zbiralnih akcij podpirala muzejske projekte, hkrati pa gradila mostove med Afriko in preostalin svetom. V tem kontekstu ne gre le za vračanje umetnin, ampak za vračanje dostojanstva in omogočanje, da Afrika sama pripoveduje svojo zgodbo z lastnimi glasovi in v svojih prostorih.
Vračanje afriške kulturne dediščine torej ni samo kulturno vprašanje, ampak tudi pravna in družbena bitka, ki zahteva celosten pristop. Če bi se vključili afriški odvetniki, aktivisti, umetniki in skupnosti, bi to dalo procesu moč in legitimnost. Afriški odvetniki bi po Absinem mnenju lahko vodili dialog z evropskimi muzeji ali vladami, ki nočejo vrniti afriških umetnin. Pri tem bi se sklicevali na mednarodno pravo, precedente (kot je vrnitev beninskih bronastih kipov) in zahtevali reparacije. Hkrati bi lahko diplomatski pogajalci delali na kulturnih sporazumih, ki bi omogočali postopno vračanje umetnin in finančno podporo za gradnjo muzejev.
Vračanje afriške kulturne dediščine torej ni samo kulturno vprašanje, ampak tudi pravna in družbena bitka, ki zahteva celosten pristop. Če bi se vključili afriški odvetniki, aktivisti, umetniki in skupnosti, bi to dalo procesu moč in legitimnost.
Vračanje umetnin pa ne bi smelo biti le stvar državnih pogajanj. Krajevne skupnosti, ki so neposredno povezane s kulturnimi predmeti, bi moral biti vključene, na primer duhovni voditelji, starešine in umetniki. Njihovo znanje in kulturni kontekst bi lahko usmerjala, kako artefakte prikazati ali ponovno integrirati v sodobno družbo. Pri tem bi sodelovali tudi umetniki in intelektualci kot glasniki. Moussa Sene Absa, na primer, govori o ustvarjanju kot obliki ozaveščanja o nujnosti vračanja dediščine. »Predstavljaj si dokumentarce, umetniške instalacije in gledališke predstave, ki razkrivajo zgodbe ukradenih umetnin, to bi ustvarilo pritisk na evropsko javnost in vlade.«
Fotografija: Pexels – Cottonbro Studio
Pri tem pa Absa poudarja, da ne smemo pozabiti na sodelovanje z evropskimi zavezniki, saj v Evropi obstajajo akademiki, aktivisti in kustosi, ki podpirajo restitucijo in želijo pomagati. Namesto konfrontacije bi lahko afriške in evropske strani sodelovale pri raziskavah, arhiviranju in pripravi umetnin za vračanje. To bi med drugim omogočilo prenos znanja, ki bi koristil afriškim muzejem.
Namesto konfrontacije bi lahko afriške in evropske strani sodelovale pri raziskavah, arhiviranju in pripravi umetnin za vračanje. To bi med drugim omogočilo prenos znanja, ki bi koristil afriškim muzejem.
Vzporedno s pravnimi in kulturnimi procesi bi bilo ključno vlagati v izobraževanje novih generacij kustosov, zgodovinarjev in restavratorjev v Afriki. S tem bi se lahko zagotovilo, da bodo vrnjeni predmeti ustrezno ohranjeni in predstavljeni na način, ki spoštuje njihov izvor. V tej viziji torej ne gre le za vračanje predmetov, ponovno poudari senegalski režiser, ampak za ponovno vzpostavitev kulturne suverenosti. Z združeno močjo pravnikov, umetnikov in krajevnih skupnosti bi Afrika ne le zahtevala svojo zgodovino nazaj, ampak bi jo tudi na novo zapisala pod svojimi pogoji.
